...je nekoč nekje zapisal filozof!
berem čudovito, zanimivo knjigo Elisabeth Kubler Ross z naslovom: Kolo življenja!
avtorica je bila pionirka pri destigmatizaciji smrti in umiranja v bolnišnicah in nasploh.
zdravnica in neverjetno pogumna ženska, rojena v obdobju med obema vojnama v švici.
takoj po II. sv. vojni je kot mlado dekle odpotovala na Poljsko z namenom pomagati ljudem, da se hitreje opomorejo od vojne in spet zaživijo.
med drugim je tudi obiskala koncentracijsko taborišče Majdanek, v katerem je umrlo 300 000 ljudi. želela je na lastne oči videti nacistično krutost čisto od blizu.
pretresena in pod globokim vtisom je hodila sem in tja po taborišču in se spraševala:
toda zakaj?
kako je to mogoče?
kako so mogli moški in ženske tako prizadevati drug drugega?
citiram:
globoko zatopljeno v misli me je predramil jasen, miren in samozavesten glas mlade ženske, ki mi je odgovarjala. ime ji je bilo Golda.
tudi vi bi bili sposobni tega, je rekla.
hotela sem ugovarjati, a bila sem tako osupla, da nisem našla besed.
če bi odraščali v nacistični Nemčiji, je dodala.
hotela sem zavpiti, da ni res.
jaz že ne.
bila sem mirovnica. odraščala sem v prijetni družini in v miroljubni deželi. nikoli nisem poznala lakote ali diskriminacije.
Golda je te misli brala v mojih očeh in izkušeno odgovorila: presenečeni bi bili nad tem, česa vsega ste sposobni. ko bi odraščali nacistični Nemčiji, bi zlahka postali zmožni takih stvari.
Hitler živi v vsakem izmed nas.
želela sem razumeti, nisem se hotela prepirati in ker je bil čas kosila, sem jo povabila, da si razdeliva moj sendvič...
rojena je bila v Nemčiji in ko ji je bilo 12 let, so gestapovci vdrli v očetovo trgovino in ga odvedli s seboj. nikoli več ga ni videla. kmalu po izbruhu vojne so jo z vsemi družinskimi člani, tudi s starimi starši, odpeljali v Majdanek.
nekega dne so jih stražarji zgnali v vrsto, kakršni so bili že velikokrat priča. ljudje, ki so stopali vanjo se ponavadi niso vrnili. skupaj z družino je bila med tistimi, ki so jih slekli, da bi jih nato pahnili v plinsko celico. vpili so, prosili, jokali, molili. vendar niso mogli upati v dostojanstveno smrt ali preživetje, saj so jih porinili v smrt, hujšo od one, ki doleti govedo v klavnici.
Golda, to sijajno dekle, je bila zadnja v vrsti. siloma so jo skušali stisniti v celico, preden bi zaprli vrata in spustili plin. po nekakšnem čudežu, nekakšnem božjem posredovanju, se vrata niso hotela zapreti za njo. celica je bila prenatrpana, zato so jo preprosto sunili ven in jo pahnili na svež zrak, druge pa zažgali, da bi izpolnili dnevni delež.
njeno ime je ostalo na seznamu smrti, zato so domnevali, da je mrtva. niso je več poklicali. neobičajna pomota ji je rešila življenje.
ni imela časa za žalovanje. večino energije je porabila za preživetje...bodrila se je tako, da si je predstavljala dan, ko bo taborišče osvobojeno. bog jo je izbral, je razmišljala, da preživi in pripoveduje naslednjim rodovom o barbarstvu, ki mu je pričala...negovala je svoje sovraštvo in odločenost, da bo preživela do prihoda zavezniških sil.
toda, ko so jih osvobodili in jim na široko odprli vrata, sta Goldo ohromila bes in grenkoba, ki sta jo tiščala v krempljih.
ni si mogla predstavljati, da bi živela preostanek svojega dragocenega življenja v bruhanju sovraštva.
kot Hitler, je rekla.
ko bi porabila svoje življenje, ki mi je bilo prihranjeno,da bi sejala semena sovraštva, ne bi bila nič drugačna od njega, je rekla.
če lahko spremenim življenje enega človeka, ki ga odvrnem od sovraštva in maščevanja ter preusmerim k ljubezni in sočutju, sem si zaslužila preživeti.
kako naj razumem Goldo, človeka, ki je izkusil vso to krutost in se nato odločil za odpuščanje in ljubezen?!
zatorej, nič človeškega mi ni tuje.
in namesto obsojanja se odločam za odpuščanje, sočutje in ljubezen.
iz mojih ust v božja ušesa:)
ponedeljek, 22. februar 2010
četrtek, 4. februar 2010
sreda, 3. februar 2010
občutek varnosti
ko sem danes zvečer stopila iz hiše, sem kar naenkrat dobila občutek, kot da je vse v najlepšem redu, tako kot mora biti, postavljeno na svoje pravo mesto...
zrak je bil rezek, zimsko snežni mrazni:)
od nekje je prihajal vonj po drvih, ki se kurijo..
kar nekako me je za trenutek prestavilo v otroštvo pri stari mami na kmetih..
zima, nizke temperature, dovolj snega, večurno sankanje z bratom po bregovih okrog hiše in čisto veselje, užitek biti živ..in ko sva premražena in mokra stopila v hišo, kjer naju je ponavadi pričakal vroč zeliščni čaj in topla zakurjena kmečka peč na katero sva se skobacala in po kateri sva razobesila najine premočene cunje (kombinezonov še nismo imeli), srkala čaj, rdečih ličk, zadovoljnih obrazov; je bil svet tako lep... vse je bilo prav tisti trenutek, tako kot je bilo; ni obstajalo nič drugega kot tisti božanski trenutek...
in to je bil trenutek sedanjosti, čiste radosti in iskrenega veselja..
to je bil občutek popolne varnosti.
nobenega strahu ni bilo v meni, pred ničemer.
jutrišnji dan ni obstajal, skrbi za šolo ni bilo, skrbi za nobeno drugo reč ni bilo..
občutek varnosti je posledica - biti v sedanjosti - ampak zares in popolnoma v sedanjosti!!
zrak je bil rezek, zimsko snežni mrazni:)
od nekje je prihajal vonj po drvih, ki se kurijo..
kar nekako me je za trenutek prestavilo v otroštvo pri stari mami na kmetih..
zima, nizke temperature, dovolj snega, večurno sankanje z bratom po bregovih okrog hiše in čisto veselje, užitek biti živ..in ko sva premražena in mokra stopila v hišo, kjer naju je ponavadi pričakal vroč zeliščni čaj in topla zakurjena kmečka peč na katero sva se skobacala in po kateri sva razobesila najine premočene cunje (kombinezonov še nismo imeli), srkala čaj, rdečih ličk, zadovoljnih obrazov; je bil svet tako lep... vse je bilo prav tisti trenutek, tako kot je bilo; ni obstajalo nič drugega kot tisti božanski trenutek...
in to je bil trenutek sedanjosti, čiste radosti in iskrenega veselja..
to je bil občutek popolne varnosti.
nobenega strahu ni bilo v meni, pred ničemer.
jutrišnji dan ni obstajal, skrbi za šolo ni bilo, skrbi za nobeno drugo reč ni bilo..
občutek varnosti je posledica - biti v sedanjosti - ampak zares in popolnoma v sedanjosti!!
sobota, 16. januar 2010
...smrt/ponovno rojstvo...
...je naslov XIII karte velike arkane tarota.
njeno bistvo je, da se nekaj končuje, nekaj pa ponovno začenja.
nekaj spustimo, da se lahko porodi nekaj novega.
in nekaj se globoko transformira in preoblikuje za vse navzoče in soudeležene.
meni osebno se je ta karta dogodila 5.januarja 1990.
tisto jutro zgodaj se je moj partner in oče mojega otroka odločil zapustiti ta svet in oditi v drugega.
moje življenje se je sesulo kot hišica iz kart.
mislila sem, da bom umrla tudi jaz.
pa nisem.
moj mali sin je bil glavni motiv, ki me je obdržal tu.
6.januarja 2010 je dopolnil moj Lovro 24 let.
iz vsega srca sem hvaležna življenju, da ga imam in da še imam sebe.
tisti dan se je resetiral moj čas in začel teči ponovno.
ponovno sem se rodila, mukoma in v trpljenju ter bolečini sem odraščala.
na žalost ob odraščanju mojega otroka, ki je spremljal vso to mojo žalost in kar mi je žal, je edino to, da mu nisem bila sposobna dati več veselja in radosti.
ampak vsi se trudimo po svojih najboljših močeh.
sedaj sem odrasla. prav tako moj Lovro.
mogoče življenje sedaj vidim takšno kot je, brez drame in brez iluzij.
danes zjutraj je Petru, (mojemu sedanjemu partnerju) umrl oče.
spomnila sem se vseh smrti v mojem življenju, vseh mojih dragih, ki jih ni več tu, temveč so nekje drugje in človek se ob tem vedno spomni tudi na svojo smrt.
in spomni se tudi na življenje.
Življenje!
Smrt je lepša kot rojstvo, pravijo (za akterja v njej); za svojce je pa ravno obratno.
kako smo nenavadno "naštimani":)
njeno bistvo je, da se nekaj končuje, nekaj pa ponovno začenja.
nekaj spustimo, da se lahko porodi nekaj novega.
in nekaj se globoko transformira in preoblikuje za vse navzoče in soudeležene.
meni osebno se je ta karta dogodila 5.januarja 1990.
tisto jutro zgodaj se je moj partner in oče mojega otroka odločil zapustiti ta svet in oditi v drugega.
moje življenje se je sesulo kot hišica iz kart.
mislila sem, da bom umrla tudi jaz.
pa nisem.
moj mali sin je bil glavni motiv, ki me je obdržal tu.
6.januarja 2010 je dopolnil moj Lovro 24 let.
iz vsega srca sem hvaležna življenju, da ga imam in da še imam sebe.
tisti dan se je resetiral moj čas in začel teči ponovno.
ponovno sem se rodila, mukoma in v trpljenju ter bolečini sem odraščala.
na žalost ob odraščanju mojega otroka, ki je spremljal vso to mojo žalost in kar mi je žal, je edino to, da mu nisem bila sposobna dati več veselja in radosti.
ampak vsi se trudimo po svojih najboljših močeh.
sedaj sem odrasla. prav tako moj Lovro.
mogoče življenje sedaj vidim takšno kot je, brez drame in brez iluzij.
danes zjutraj je Petru, (mojemu sedanjemu partnerju) umrl oče.
spomnila sem se vseh smrti v mojem življenju, vseh mojih dragih, ki jih ni več tu, temveč so nekje drugje in človek se ob tem vedno spomni tudi na svojo smrt.
in spomni se tudi na življenje.
Življenje!
Smrt je lepša kot rojstvo, pravijo (za akterja v njej); za svojce je pa ravno obratno.
kako smo nenavadno "naštimani":)
torek, 29. december 2009
VOŠČIM SREČNO 2010!!
Čas je paradoks,
razteza se med preteklostjo in prihodnostjo,
ki obstajata le v naših mislih.
zamisel časa je dogovor
misli in jezika,
družbeni sporazum.
Globlja resnica se glasi:
Imamo le ta trenutek!
Dan Millman
četrtek, 17. december 2009
dajanje..zakaj že?
..danes, ko sem šla po mestu, sem zopet opazila nekaj ljudi, ki prosjačijo na običajnih mestih.
bilo je pod nulo, zeblo me je, ko sem hodila, kako bi me šele zeblo, če bi dlje časa stala na mestu..
običajno nikoli ne prezrem teh ljudi in skoraj redno stisnem kak euro - zdaj temu - zdaj onemu, da vsak dobi na vsake toliko časa.
danes sem se pa zavestno ustavila, ko sem že segla po denarnici, kajti naenkrat sem se zavedala vzroka zato, da bom dala denar tej osebi.. in vzrok je bil v tem, da sem bila zeloo vesela, da imam topel dom, tople obleke in denar, ki priteka v moje življenje...in da sem imela slab občutek ob tem, ko sem gledala tega človeka in njegovo stisko, pa sem mu nameravala dati iz "napačnega" razloga - iz svojega občutka slabe vesti.
morala pa bi mu dati iz odprtega srca, iz želje da dam, neglede na karkoli;
samo da dam, da nekomu pomagam - zgolj iz lastne želje po tem.
mislim, da je to edini pravi namen pomoči drugemu.
in sedaj je čas obdarovanj, čas razmišljanja o drugih - o tem kako, s čim naj jih obdarimo?!
mogoče je tudi čas razmišljanja o tem zakaj obdarimo nekoga?
če izvzamemo, da je to tradicija in običaj seveda;
kaj se skriva za našimi darovi?
kateri naši občutki so v naših darilih?
je to mogoče občutek: poglej me kako sem dobra, kako pozorna do tebe...
ali : jaz imam za božič vse kar potrebujem - ti reveži pa so ali bolni, ali sami ali brez denarja in res ne morem biti taka packa, da ne bi mislila tudi na njih, ko pa mi gre dobro...mogoče pa bo tudi meni nekoč šlo slabo in bom potrebovala pomoč...
torej neka vrsta preračunljivosti za takrat, ko se bo situacija obrnila in si želim že sedaj zagarantirati pritok dobrin...
ali: joj res upam, da bo tole prekrasno in drago darilo mojemu otroku vsaj malo nadomestilo vso tisto mojo odsotnost med letom, upam, da bo pozabil na to...
ali: mogoče me bodo pa sedaj opazili in imeli radi...
ali pa se čutimo dolžni vrniti pozornost, ki nam jo je nekdo že iskazal.
skratka, za dajanjem daril je zadaj mnogokrat lahko precej občutkov, ki nimajo veze s samim smislom obdarovanja, ampak z našim odnosom do obdarovanca in sicer nerazrešenim in delom sebe na katerega nam je večkrat preboleče pogledati, ker naletimo na bolečino, žalost in osamljenost. in to našo!!! svojo.
in zato danes nisem želela dati eura tistemu premrlemu moškemu, ki me je videl kako sem segla po torbi in me potem srepo prebodel z očmi, ko sem potegnila roko nazaj, ga pogledala v oči in rekla: sory!
sklenila sem, da bom dajala samo iz čistega srca in želje, da nekomu res pomagam in ne zaradi občutka krivde, ker jaz imam, drugi pa nimajo!
in to omogoči samo odprto srce!
odpirajo se nam srca,
ker svetloba neskončne ljubezni počasi prodira skozi temo,
nas objema, preveva in podpira v tem, da smo kar smo in da živimo svoj namen!
bilo je pod nulo, zeblo me je, ko sem hodila, kako bi me šele zeblo, če bi dlje časa stala na mestu..
običajno nikoli ne prezrem teh ljudi in skoraj redno stisnem kak euro - zdaj temu - zdaj onemu, da vsak dobi na vsake toliko časa.
danes sem se pa zavestno ustavila, ko sem že segla po denarnici, kajti naenkrat sem se zavedala vzroka zato, da bom dala denar tej osebi.. in vzrok je bil v tem, da sem bila zeloo vesela, da imam topel dom, tople obleke in denar, ki priteka v moje življenje...in da sem imela slab občutek ob tem, ko sem gledala tega človeka in njegovo stisko, pa sem mu nameravala dati iz "napačnega" razloga - iz svojega občutka slabe vesti.
morala pa bi mu dati iz odprtega srca, iz želje da dam, neglede na karkoli;
samo da dam, da nekomu pomagam - zgolj iz lastne želje po tem.
mislim, da je to edini pravi namen pomoči drugemu.
in sedaj je čas obdarovanj, čas razmišljanja o drugih - o tem kako, s čim naj jih obdarimo?!
mogoče je tudi čas razmišljanja o tem zakaj obdarimo nekoga?
če izvzamemo, da je to tradicija in običaj seveda;
kaj se skriva za našimi darovi?
kateri naši občutki so v naših darilih?
je to mogoče občutek: poglej me kako sem dobra, kako pozorna do tebe...
ali : jaz imam za božič vse kar potrebujem - ti reveži pa so ali bolni, ali sami ali brez denarja in res ne morem biti taka packa, da ne bi mislila tudi na njih, ko pa mi gre dobro...mogoče pa bo tudi meni nekoč šlo slabo in bom potrebovala pomoč...
torej neka vrsta preračunljivosti za takrat, ko se bo situacija obrnila in si želim že sedaj zagarantirati pritok dobrin...
ali: joj res upam, da bo tole prekrasno in drago darilo mojemu otroku vsaj malo nadomestilo vso tisto mojo odsotnost med letom, upam, da bo pozabil na to...
ali: mogoče me bodo pa sedaj opazili in imeli radi...
ali pa se čutimo dolžni vrniti pozornost, ki nam jo je nekdo že iskazal.
skratka, za dajanjem daril je zadaj mnogokrat lahko precej občutkov, ki nimajo veze s samim smislom obdarovanja, ampak z našim odnosom do obdarovanca in sicer nerazrešenim in delom sebe na katerega nam je večkrat preboleče pogledati, ker naletimo na bolečino, žalost in osamljenost. in to našo!!! svojo.
in zato danes nisem želela dati eura tistemu premrlemu moškemu, ki me je videl kako sem segla po torbi in me potem srepo prebodel z očmi, ko sem potegnila roko nazaj, ga pogledala v oči in rekla: sory!
sklenila sem, da bom dajala samo iz čistega srca in želje, da nekomu res pomagam in ne zaradi občutka krivde, ker jaz imam, drugi pa nimajo!
in to omogoči samo odprto srce!
odpirajo se nam srca,
ker svetloba neskončne ljubezni počasi prodira skozi temo,
nas objema, preveva in podpira v tem, da smo kar smo in da živimo svoj namen!
ponedeljek, 7. december 2009
pokončna drža! bravo!
Poljska ministrica:
Ne bom naročila cepiva, zaradi katerega bo umrlo več ljudi kot od gripe
15.11.2009
Avtor: Nenad Jarić Dauenhauer
Poljska ministrica Ewa Kopacz se je odločila, da ne bo izdala naloga za nakup cepiva proti virusu prašičje gripe, in tako prilila še dodatnega olja na vroče razprave, ki se o kakovosti cepiva odvijajo med mnogimi strokovnjaki po svetu.
Njena odločitev je naletela na resne kritike združenj za človekove pravice, a hkrati tudi na odobravanje dela javnosti in njenih zastopnikov.Poljski pravobranitelj za zaščito človekovih pravic Janusz Kochanowski je danes najavil, da bo ministrico tožil. Opozarja namreč, da naj bi njeno odlaganje nakupa cepiva lahko ogrozilo življenje in zdravje ljudi. Zagrozil je, da bo celoten primer izročil tožilstvu, če se situacija ne spremeni do ponedeljka.Ne hecajmo se. Čas za hece je minil, je Kochanowski izjavil za televizijsko hišo TVN 24. Poudaril je, da je Poljska edina evropska država, ki je sredi pandemije ostala „mrtvo hladna".
Ministrica je imela v parlamentu govor, v katerem je poskušala obrazložiti svojo odločitev:- V dvajsetih letih zdravniške prakse mi je bila prioriteta predvsem ne škoditi pacientom. S tem pravilom sem prišla tudi na mesto ministrice, je izjavila Kopaczeva.- V situacijah, ko sem morala ljudem priporočiti neko zdravilo, sem se, kot, verjamem, vsak zdravnik, vprašala, ali bi ga dala svoji stari materi ali otroku. Ministrica trdi, da se je o cepivu posvetovala s svojimi izkušenimi kolegi, strokovnjaki za cepiva, in da je med pogovori s proizvajalci naletela na najmanj 20 sumljivih točk. - Kaj je dolžnost ministra? Podpisati sporazume, ki so v najboljšem interesu poljskega naroda, ali sporazume, ki so v interesu farmacevtskih firm, je vprašala in prejela aplavz podpore od dela poslancev. Zakaj se je le 13 % Nemcev, ki so sicer poznani kot narod, ki se redno cepi, odločilocepiti z obstoječimi preparati proti prašičji gripi, čeprav so zanje brezplačni? Zakaj nimamo razultatov kliničnih testiranj ali informacij o stranskih učinkih na spletnih straneh, je vprašala ministrica v govoru, ki postal hit na YouTube-u.- Ne bom dopustila uporabe cepiva, ki ni popolnoma testirano in od katerega bi lahko umrlo več ljudi kot od same prašičje gripe, je za konec opozorila ministrica, neposredni TV-prenos seje pa je bil po tem prekinjen.
Na Poljskem je dosedaj zabeleženih 234 obolelih za prašičjo gripo, smrtnih primerov pa ni bilo.Ministrico pri njeni odločitvi podpira tudi poljski premier Donald Tusk, ki je prejšnji teden izjavil, da njegova država ne bo kupovala cepiva, vse dokler se ne dokaže, da je popolnoma varno.
Vir: http://www.jutarnji.hr/poljska-ministrica--necu-nabaviti-cjepivo-od-kojeg-ce-umrijeti-vise-ljudi-nego-od-gripe/350276/
Ne bom naročila cepiva, zaradi katerega bo umrlo več ljudi kot od gripe
15.11.2009
Avtor: Nenad Jarić Dauenhauer
Poljska ministrica Ewa Kopacz se je odločila, da ne bo izdala naloga za nakup cepiva proti virusu prašičje gripe, in tako prilila še dodatnega olja na vroče razprave, ki se o kakovosti cepiva odvijajo med mnogimi strokovnjaki po svetu.
Njena odločitev je naletela na resne kritike združenj za človekove pravice, a hkrati tudi na odobravanje dela javnosti in njenih zastopnikov.Poljski pravobranitelj za zaščito človekovih pravic Janusz Kochanowski je danes najavil, da bo ministrico tožil. Opozarja namreč, da naj bi njeno odlaganje nakupa cepiva lahko ogrozilo življenje in zdravje ljudi. Zagrozil je, da bo celoten primer izročil tožilstvu, če se situacija ne spremeni do ponedeljka.Ne hecajmo se. Čas za hece je minil, je Kochanowski izjavil za televizijsko hišo TVN 24. Poudaril je, da je Poljska edina evropska država, ki je sredi pandemije ostala „mrtvo hladna".
Ministrica je imela v parlamentu govor, v katerem je poskušala obrazložiti svojo odločitev:- V dvajsetih letih zdravniške prakse mi je bila prioriteta predvsem ne škoditi pacientom. S tem pravilom sem prišla tudi na mesto ministrice, je izjavila Kopaczeva.- V situacijah, ko sem morala ljudem priporočiti neko zdravilo, sem se, kot, verjamem, vsak zdravnik, vprašala, ali bi ga dala svoji stari materi ali otroku. Ministrica trdi, da se je o cepivu posvetovala s svojimi izkušenimi kolegi, strokovnjaki za cepiva, in da je med pogovori s proizvajalci naletela na najmanj 20 sumljivih točk. - Kaj je dolžnost ministra? Podpisati sporazume, ki so v najboljšem interesu poljskega naroda, ali sporazume, ki so v interesu farmacevtskih firm, je vprašala in prejela aplavz podpore od dela poslancev. Zakaj se je le 13 % Nemcev, ki so sicer poznani kot narod, ki se redno cepi, odločilocepiti z obstoječimi preparati proti prašičji gripi, čeprav so zanje brezplačni? Zakaj nimamo razultatov kliničnih testiranj ali informacij o stranskih učinkih na spletnih straneh, je vprašala ministrica v govoru, ki postal hit na YouTube-u.- Ne bom dopustila uporabe cepiva, ki ni popolnoma testirano in od katerega bi lahko umrlo več ljudi kot od same prašičje gripe, je za konec opozorila ministrica, neposredni TV-prenos seje pa je bil po tem prekinjen.
Na Poljskem je dosedaj zabeleženih 234 obolelih za prašičjo gripo, smrtnih primerov pa ni bilo.Ministrico pri njeni odločitvi podpira tudi poljski premier Donald Tusk, ki je prejšnji teden izjavil, da njegova država ne bo kupovala cepiva, vse dokler se ne dokaže, da je popolnoma varno.
Vir: http://www.jutarnji.hr/poljska-ministrica--necu-nabaviti-cjepivo-od-kojeg-ce-umrijeti-vise-ljudi-nego-od-gripe/350276/
Naročite se na:
Objave (Atom)