ljudje in jaz

Mesec julij 2011.
Zame izredno naporen mesec in vesela sem, da ga je konec.
Na začetku meseca sem izvedela, da je človek, katerega izredno spoštujem, mu povsem zaupam in verjamem; zapustil svojo ženo s katero ima štiri male otroke; zaradi razmerja, zaljubljenosti, novega odnosa s precej mlajšim in prekrasnim dekletom.
Njun odnos in družino sem imela za enega zadnjih branikov skupnega sožitja, harmonije in pripadnosti...v tem norem svetu.
In hop...svojo družino je začel živeti drugače, precej drugače. Na novo, tako kot mu najbrž veleva srce.
Odstavila sem ga s piedestala, postavila v realnost in se prepričala, da je človek kot mi vsi.
Nekaj dni pa sem bila povsem sesuta.

Na sredini meseca sem prišla v konflikt z enim od sosedov, katerega sem tudi zelo spoštovala, upoštevala njegovo mnenje in ga (pri sebi) skoraj preveč izpostavljala..
Zaradi nekih malomarno izrečenih, nepomembnih besed, katere sem mu napisala v mailu, sem doživela njegovo izredno ogroženost, protinapad in celo žaljenje..kar me je povsem šokiralo, me prizemljilo in prisililo, da sem pogledala odnos do tega človeka v povsem novi luči in stvari postavila na svoje mesto. Sebe pravzaprav postavila na svoje pravo mesto.

Proti koncu meseca pa še ena šokantna vest: moja dolgoletna, draga prijateljica Sabina je precej na hitro sprejela odločitev, da se vsaj za šest mesecev preseli v Nemčijo, delat.
Pri 49-ih letih. Pogumna punca. In oseba, ki mi je vedno stala ob strani.
Srečno Sabina!

Kaj skupnega imajo vsi trije dogodki zame?
Občutek, da se bo potrebno postaviti zase.
Da bo potrebno forsirati sebe.
Spoštovati sebe in svoja razmišljanja in občutke.
Se manj zanašati na mnenja, besede, pozornost drugih ljudi, čeprav blizkih in spoštovanih.
Občutek izpostavljenosti, mogoče tudi zapostavljenosti.
Občutek, da razen mojega sina in partnerja trenutno nimam nikogar, ki bi ga resnično skrbelo zame, mu bilo resnično mar.
Dobro jutro! Kje si ostala ženska?
V rahlem samopomilovanju, kajne!

Pobrala sem svoje kosti, ude raztreščene naokrog, svoje zmedene misli spravila v nekak red, popredalčkala svoje občutke in zbrala vso svojo moč ter se sestavila nazaj.
Ljudje smo neverjetna bitja. Zaloga naše moči je skoraj neizmerna.

pro - aqua ali kako mi je na njej spodrsnilo

pred nekaj dnevi dobim klic. kolegica me je priporočila, naj tudi jaz dobim brezplačno globinsko čiščenje preproge, kavča ali jogija; pove moški glas na hitro.
in da so novi na trgu in da se na ta način reklamirajo. in da je brez vsake obveznosti zame.
takoj povem, da me ne zanima in da nimam namena ničesar kupovati.
takoj mi odgovori, da to sploh ni prodaja, ampak seznanjanje z novim izdelkom.
še enkrat ponovim, da ne bom ničesar kupila.
še enkrat mi zagotovi isto.
no in ker bi mi prijalo, da mi nekdo brezplačno očisti preprogo, popustim.
dogovorim se za dan in uro.
predstavnica pro-aqua pride, z velikim kovčkom. mislim si, tole je pa mali sesalec:) da gre v ta kovček. seveda se motim:)
in takoj na začetku puf-obveznost zame: napišem naj vsaj 20 oseb, ki bi njej omogočile prezentacijo, kontinuirano delo še naprej in možnost potovanja v grčijo (kot nekakšno nagrado za pridnost ali kaj)
seveda me to takoj odbije in to tudi povem. nekako najdem 5 ljudi iz uvidevnosti, ker je prezentatorka že kar visoko noseča.
potem začne s predavanjem: o zdravem okolju, o zdravem bivalnem okolju, o zdravju, o alergijah, o pršicah, o astmi...o marsičem, to traja kar nekaj časa...kdaj zaboga boš že privlekla ta čudežni sesalec, ki menda deluje kot raketa na 27.000 obratov???
potem mi reče naj grem z njo do avta in ji pomagam prinesti sesalec!
Halooo!!!
seveda to storim, ker je ženska pač noseča. kdo ne bi?
zadeva je v treh velikih škatlah in ta največja, ki jo nesem, je kar konkretno težka.
hvala bogu, da nisem več v starem stanovanju v 4.nadstropju, brez lifta, si mislim:)
no in končno bova začeli.
ja in sedaj dokazovanje, zakaj je to čudo tehnike najboljše na trgu. uporaba vsaj 20 krpic, ki naj bi dokazale, kako delujejo stari sesalci in kako ne deluje novi robotek. te krpice je vstavljala med cev sesalca in mi vsakič znova pokazala rezultat.
seveda je bila na njih svinjarija, prah, lasje, normalno kaj pa drugega, če tepiha nisem očistila že najmanj 14 dni:)
in seveda je novi robotek na 27.000 obratov deloval brezhibno, sem se prepričala.
in seveda sem morala sama posesat svojo preprogo, da ga tudi jaz preiskusim in ona je vmes ves čas menjala tiste krpice med cevjo in robotkom in jih nastavljala drugo poleg druge po očiščeni preprogi. hmm.
seveda. robotek je fajn.
in seveda, sklenila sem pri sebi, da bom prepogo "ruknila" ven iz stanovanja, namesto da bi kupovala robotka.
no in ko je bila pri meni že uro in pol, se je začel finančni konstrukt zgodbe.
neverjetno, kljub temu, da sem jasno in glasno povedala tudi njej seveda, da robotka ne bom kupila, je začela računat in klicat svojo direktorico za možnosti nakupa na obroke in me spraševat o podrobnostih mojega življenja, in stanja.
me je imelo, da bi jo kar ven zabrisala.
seveda je nisem. noseča je bila.
pravzaprav je kot oseba, ta oseba prijeten človek.
ampak način na katerega vstopi v moj dom, in mi kljub besedam in nesprejemanju njenega izdelka, še vedno in vseeno poiskuša prodati ta pro-aqua robotek-je absolutno nesprejemljiv.
in sama pri sebi obljubim sama sebi, da je to zadnja oseba, ki kaj prezentira, ponuja in sem jo spustila v svoj dom.
zbogom pro-aqua....
boš drugje drugim čistila...

SPEDU

S P E D U
Nagradno vprašanje:
Kdo bi vedel kaj to pomeni?

L. 1982 sem pri takratnem Konjskem repu na tromostovju spoznala Vojka - očeta mojega sina.
Ne spomnim se kje, na vžigalicah ali vžigalniku, nekje sva opazila kratico - Spedu, Ljubljana.
Noben od naju ni vedel, kaj bi to pomenilo.
Ker sem bila malo navihana, sem predlagala igrico: če ugotovi kaj kratica pomeni, potem mu jaz napišem pesem; če on tega ne ugotovi, potem mi on napiše pesem..
Vojko je pristal. In takoj na licu mesta, za mizo je moral poiskati pomen.
Seveda ni ugotovil in napisal mi je prvo pesem v življenju (mojem in njegovem). Na licu mesta, za mizo pri Konjskem repu.

Pred nekaj minutami sem na proslavi ob 20 letnici države Slovenije, slišala koračnico, ki je bila napisana prav v ta namen - ob Svetovnem Prvenstvu v Dviganju Uteži, ki je bilo l. 1982 v Ljubljani, še v Jugoslaviji.
Spomin na preteklost je vzbudila.
In rodila se je Ljubezen.
In ena najlepših pesmi mojega življenja.
Vojkova pesem.

smerokaz

Včeraj zvečer sem bila (sva bila s Petrom) na Prešernovem trgu.

Predstava 5 moških.com. V živo. Brezplačno.

Ljudi je bilo kot dreka, se reče:)

Trlo se nas je, Čopova je bila do polovice zabita, polna.

Poletje, veselje, konec šole....sprostitev...

Optimistično sem upala, da nama bo uspelo zdržati.

Noro; telo ob telesu, vroče, brez zraka, soparno, prepoteno, brez premikanja, nekateri kadijo, se gužvajo z lončki piva v rokah...

Pravzaprav sem želela povedat nekaj drugega:

Med to gnečo sem opazila znanega človeka, ki je slep in se običajno sam zelo dobro znajde po mestu. S svojo dolgo belo palico preišče pot, nekaj po spominu, nekaj mu pove palica, sluh, tudi otip, če je treba.

Tu je bil s spremljevalko; držal se je je za ramo. Takoj, ko jo je za trenutek spustil, je izgledal povsem izgubljen.

Čeprav na ulici, ki jo sicer zelo dobro pozna in med vso to množico ljudi - je bil sam - izgubljen.

Rama njegove spremljevalke mu je pomenila varnost, smerokaz, pot.

Zamislila sem se.

Kje so pa moji smerokazi, da se ne izgubim na znanem teritoriju, med množico ljudi??!!

Obrnila sva radarje in počasi izstopila iz gneče.

Srce je pokazalo smer, telo je le sledilo.

Sen kresne noči

Danes sem bila ves dan zasedena, šele proti večeru sem se odpravila na Rožnik.
Ura je bila že pol devetih. Najdaljši dan leta se je počasi prevešal v večer.
Redki sprehajalci, tekači so hiteli iz gozda ven, jaz sem hitela v gozd.
Rožnik je pravi gozd, kjer srečaš srne, rastejo gobe, drevesa in borovnice:) Ni svetilk.
Uživala sem v toplem poletnem večeru, poslušala lepo meditacijo po mp3-ju, vonjala bogate, polne vonjave in ne vem kdaj vmes se je skoraj povsem znočilo, jaz pa sem še vedno bila nekje daleč od mesta in luči.
Žive duše nisem srečala.
Prijetno meditacijo v ušesih, je naenkrat zamenjala skrivnostna glasba polna piščali, globokih, močnih bobnov, pretakanja vode in skrivnostnih zvokov...
Zavedala sem se, da sem sredi temnega gozda, sama, ponoči.
In realnost se je v hipu spremenila. Iz uživanja v sproščujočem sprehodu, sem skoraj naenkrat padla v močan strah.
Ozirala sem se čez rame, pogledovala po temnih globelih, iskala vsaj kako kresničko, upala, da bo kak zapoznel sprehajalec s psom prišel mimo...a žive duše ni bilo. Niti kresničke.
V slušalkah pa še vedno neka šamanska čira čara:)
Huh, spreletelo me je, da imam možnost soočiti se z močnim strahom v sebi, ki izvira iz davno nazaj.
V preblisku sem zagledala cerkev in ruševine stare hiše na Golčaju (hrib malo naprej od Limbarske gore - nad Blagovico). Tam so v začetku vojne partizani uničili menda celo radomeljsko četo. Ker so imeli moji sorodniki v bližini gozd, sem bila nekajkrat tam.
Kraj sam, me je vedno navdal z neizmerno tesnobo in žalostjo. Brez razloga.
In strahom.
In ta strah me je nocoj v gozdu spet stisnil za vrat. Nisem mu želela pobegniti.
Nisem zamenjala glasbe, ki mi je poglabljala to čustvo.
Nisem pospešila korakov.
Nisem se predala; obenem pa sem se mu predala. Strahu.
Naj bo, naj me stisne, naj pride, kar pač ima priti...
S pogledom sem iskala kresničke. Nocoj morajo biti kresničke. Kje so te presnete kresničke??
Videla sem eno, dve...in nič več, celo uro hoje po gozdu 2 kresnički.
Pa kaj je to, bemtiš; sem si prigovarjala, znotraj sebe drhtela in bila obenem močna..
Pesem v slušalkah je trajala sto let.
Končno se je zaključila.
In ravno takrat pridem, mimo klopce, kjer vidim obris človeka, ki telovadi - ala mu vera:)
Oddahnem si.
In nekaj metrov naprej se začnejo kresničke. Najprej malo, potem vse več in več.
Glasba v ušesih je postala radostna, vesela, proslavljajoča.
In zašla sem v pravi metež kresničk.
Ves strah me je minil.
Začela sem se smehljati, pozdravljati te živalice in se zahvaljevati za to izkušnjo.
Ker sem si upala iti skozi strah, sem bila nagrajena z lepoto.
Zadnjih 10 minut hoje sem hodila praktično skozi kresničke.
Bilo je magično.
Bilo je močno.
Bila je kresna noč.

13-smrt/ponovno rojstvo

Včeraj sem sanjala, da sem bila preganjana od ljudi s puškami, ki so me iskali, da me pokončajo.
Na koncu me je nekdo od njih našel. Skrila sem se v neko grmovje, počepnila, in poskušala biti čimmanjša in neopazna.
S puško je počasi odmaknil veje grmovja in cev usmeril proti mojemu obrazu.
Močan občutek je spreletel celo moje bitje, občutek: to je sedaj to, prišel je konec, tu smo...
Ta občutek ni bil v celoti strašljiv, bolj nekako močno radoveden ob zavedanju, da sem blizu najpomebnejšemu trenutku svojega življenja (poleg rojstva seveda), močno me je pretresel..
V trenutku, ko naj bi cev sprožila, sem počasi in previdno odprla svoje levo oko in iskala cev in vojaka - v sobi kjer sem spala seveda; torej zbudila sem se in prvi hip nisem vedela ali sem živa ali mrtva!?
Pred leti sem že sanjala nekaj podobnega; nekdo mi je s pištolo na sencah igral rusko ruleto.
In ko je nekajkrat sprožila v prazno, je bil zadnji strel tisti, ki naj bi bil v polno; spet sem se prebudila precej pretresena.
In občutki pred "smrtjo" so bili precej podobni tem zadnjim - ne hud strah, temveč bolj nelagodnost ob dejstvu, da bom prekmalu umrla in radovednost: kaj sledi sedaj!

V gimnaziji sem imela prečudovito prijateljico. Ona me je poiskala in navezala sem eno najlepših prijateljstev v svojem življenju.
Eva.
Bila je angelsko bitje. Lepa, s svojimi velikimi iskrenimi očmi, zaupljiva, iskrena in sprejemljiva.
Nikdar med nama ni bilo sence zavisti, nevoščljivosti ali kakršnihkoli občutkov več ali manj vrednosti. Bili sva enakovredni in to sva obe čutili in priznavali druga pri drugi. Popolnoma sva se sprejemali. Niti enkrat se nisva sporekli ali prišli v navzkrižje.
Po maturi naju je življenje razdružilo. Zelo redko sem jo srečala. Vsakič je bilo, kot da vmesnega časa sploh ni, bližina med nama je vedno ostala.
Potem je dolga leta nisem videla, nisem vedela kje živi, kaj se z njo dogaja, nič?!
In pred leti mi brat pove, da je slišal, da je Eva umrla.
Nič več kot to ni vedel.
Saj veste kako zaboli, ko izgubiš nekoga, za vedno.
Eva je šla nazaj domov, ne da bi mi povedala, se poslovila od mene.
Pred dnevi sem bila prvič po vsem tem času v njenem rojstnem kraju.
Poiskala sem njen grob.
Tako neresnično je izgledalo, kot da v kakem filmu gledam sebe, kako stojim na grobu nekoga, ki mi je bil včasih zelo drag.

Smrt je zame ponovno rojstvo v življenje, ki obstaja vedno.
Ko umremo tu, se rodimo tam; in ko umremo tam, se rodimo tu.
In 13-ka je karta velike arkane tarota z naslovom Smrt/ponovno rojstvo.
Da se sploh lahko nekje rodimo, moramo nekje drugje umreti.
http://www.majnica.com/tarot.html

levitev

Kača sem, ki se levi.
Svojo pretesno, staro obleko počasi slačim; nova pa je še pri krojaču, nedokončana.
Pod obleko sem ranljiva, moja koža je nežna, moje telo izpostavljeno.
S krojaćem se dogovarjava o moji novi koži. Usklajujeva želje s potrebami.
Medtem pa, kot da ne vem več kdo sem?!
Obleka me na nek način označuje.
Pižama je za počitek.
Trenirka je za rekreacijo in delo na vrtu, recimo.
Kavbojke so za vsakdanje opravke.
Poletne oblekice so za uživanje v poletju.
Kopalke za na plažo. Etc.
Vsaka obleka ima svojo vlogo in mene v njej.
Sem nešteto vlog in včasih ne najdem več prvinske, prvotne Tadeje.
Smrt/ponovno rojstvo!