pesem

...naletela sem na čudovito knjigo Alenke Rebula - Blagor ženskam

iz katere je tudi tale prekrasna pesem:


Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi rahlimi stopali.

Blagor ženskam,
ki znajo zaslutiti nevarnost,
izginiti v temi,
da jih sovražnik ne najde.

Blagor ženskam,
ki živijo v žitnem polju
in žanjejo dobre misli
za kruh,
ki tolaži človeška srca.

Blagor ženskam,
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen,
krenejo na jug
in rodijo na varnem.

Blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih,
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost.

Z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašne zibljejo življenje
v nežnih trebuhih,
okrogle
kot tople marelice
v poletni zarji.

Blagor ženskam,
ki poznajo čudežni gib,
s katerim ujamejo
hude sanje.

Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi,

z otročiči v naročju
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.

Blagor ženskam,
ki ne umrejo,
samo izginejo
kot kruh na mizi.
Nenadoma ga zmanjka
in nihče od živih
ni ostal lačen!

ali mi je tega res treba??

...sem se vprašala po masaži, ki sem jo izvedla danes!!

in odgovor je kot na dlani: NE, ne potrebujem masaž, kjer moški potrebujejo erotično masažo...
a nekako ne morem in ne morem tega moškim dopovedat...

klici...povpraševanje...zanimanje za mojo (spolno) zasebnost in na koncu, ko se oseba "izmuzne" mojemu ostremu rešetu in vseeno pristane ne masažni mizi...kjer odkrito namiguje na spolnost...kjer se poiskuša z roko dotikati mojega telesa...kjer odkriva rjuho (kot ponesreči), da se pokaže spolni organ...kjer mu tudi moje večkratno ponavljanje: "da jaz tega ne počnem" - ne pride do živega...in tako lahko postanem samo še tako nesramna kot dotični moški in ga s svojo odkritostjo postavim pred zid...

ne, vsega tega mi niti pod razno ni treba več prenašat!!

zato bom nekaj spremenila pri klasični masaži telesa!
ne vem še kaj in kako, ampak tega se ne grem več!

po današnji masaži sem se počutila podobno, kot posiljena ženska (pa čeprav sem izvedla samo klasično masažo telesa)...
...ampak neprestano namigovanje in prepričevanje, da je to normalno, da je to del masaže, in način, ki ni kazal spoštovanja do mene - kot osebe in kot ženske...

mislim, da sem danes naredila najtežjo masažo v življenju!

in odločitev je padla!
sprememba prihaja!!

na žalah je že gužva

..tako in drugače..
ta teden sem šla na mamin grob, v sled prihajajočega dneva mrtvih.
v nekaj minutah sem ga uredila - porezala tisto cipresje ter dodala krizantemco. in to je to. brez velikih priprav in stroškov.
nepotrebno in odveč se mi zdi izgubljati čas in denar za urejanje grobov.
cvet in svečka in dobra misel, ki jo namenim spominu na osebo, ki je v grobu definitivno ni!!

nikoli nisem razumela čemu in zakaj ljudje izgubljajo toliko časa, napora in denarja za to, da je grob lep, poln ikeban in obdan z novim, belim bleščečim peskom..

že kar nekaj ljudi, ki sem jih imela rada, je odšlo na drugo stran.
in že od malih nog nisem verjela, da so te osebe v resnici umrle!
umrle na fizičnem nivoju, a na duhovnem ne!!
to je bilo vedenje, ki je bilo od nekdaj v meni in vsaka nova smrt v mojem življenju, ga je samo še dodatno potrjevala.
vera v življenje, ki nikdar ne umre, je del mene. sem jaz.
zato mi misel na smrt ni težka in življenjske tegobe se mi zazdijo le utrinek, le iluzija v neskončnem življenju moje duše, ki je in ki bo!

čustva navezanosti na osebo, ki jo imamo radi in ki je naša; nas vodijo, da trpimo, da se žalostimo in da negujemo grobove kot zadnje domove naših dragih.

ni zadnjega doma. ni smrti.
samo življenje je,v najrazličnejših oblikah.

in jaz ne želim imeti groba, želim biti raztresena po morju, ki ga neizmerno ljubim.. želim, da se ostanki mojega telesa spojijo z valovi, vetrom, soncem...

dragi moški

...klasična/švedska masaža telesa ne pomeni tudi masaže intimnih delov vašega telesa.

to je masaža obraza/glave, rok, nog, prsnega dela, trebuha in hrbta.

pri meni traja uro in pol in ne vključuje masaže spolnih organov.

pika.

to pišem, ker so spet začeli klici s tovrstnim povpraševanjem.

in prav vztrajni znate biti pri tem, zato mi jemljete energijo, čas in pozornost.

sončni portal v ljubljani

vsake toliko časa (pa ne tako redko) imamo tudi v ljubljani prečudovite sončne zahode in nocoj je že bil eden takih...tam nekje nad toškim čelom, kjer zahaja sonce; se je odprl nekakšen portal oranžno rumene zlate svetlobe... izgledalo je čudovito in mogočno. ko sem to opazila, sem se kar ustavila in občudovala in obžalovala, ker nimam pravega fotoaparata, ampak tudi mobi je dal približno sliko.

in zavedala sem se lepote življenja in planeta na katerem živim!!

in spomnila sem se vseh tistih ljudi, ki jih ni več z menoj in ki sem jih imela rada...

in spomnila sem se tistih, ki so še živi in jih ni z menoj, pa jih imam tudi rada...

in spomnila sem se vseh, ki stokajo kako je življenje težko in naporno, obenem pa so zdravi, inteligentni in sposobni...

spoznala sem nepokretne ljudi, ki so življenje živeli v posteljah...

ljudi s posebnimi potrebami vseh vrst, ki se niso pustili malodušju in pogumno živijo v okviru in čez okvire svojih zmožnosti...

otroke, ki so bili invalidi od rojstva; njihove bolečine,upanja in iskrice v očeh...

neozdravljivo bolne, ki se niso pustili motiti v uživanju tega življenja do konca...

starčke, ki so umirali sami v posteljah doma...

starčke, ki so samevali obkroženi z ljudmi -v domovih za upokojence ali pri svojih bližnjih...

kot nekak flesh so šli vsi ti obrazi skozi mojo glavo in spoznala sem kako veliko bogastvo je vsak od njih pustil v mojem življenju...

odtis stopinje v mojem srcu...

življenje je zares prekrasno in zares rada ga živim!

avtodestruktivnost narave in človeka

pred dobrim letom je v okolici Ljubljane ter v kamniških gozdovih huda ujma pustošila po gozdovih.

med drugim je bil na tapeti tudi smledniški hrib, kamor se večkrat zatečem na krajši sprehod, ker običajno ni preveč ljudi in lahko v miru razmišljam in se prepuščam domišljiji...

nekaj tednov po tej nevihti sem šla zopet na smlednik in sem bila šokirana nad tem kaj in kako lahko narava deluje in kakšne moči se skrivajo v njej!!

pretresena sem bila in žalostna, ker je bila narava resnično ranjena in moj zavetnik gozd zelo močno poškodovan...

cela pobočja so bila pokošena, debla odrezana na raznih koncih in zdelo se je, da bo potrebno ogromno dela, truda in časa, da se bo stvar zacelila, pravzaprav desetletja..

pred nekaj dnevi sem zopet šla tja; na nekaterih pobočjih se je poznala pridna roka lastnika, ki je pospravil, nažagal, zložil debla in veje...na drugih pa pa se praktično še ni kaj dosti spremenilo in debla še vedno žalostno in ranjeno zrejo v nebo in čakajo...

(vem, da so drva za kurjavo precej draga, ampak tu konkretno propadajo..)

med sprehodom med temi ranjenimi drevesi se mi je utrnila misel, kako je narava v tem primeru delovala proti sebi, poškodovala je sama sebe in vprašala sem se

zakaj?

zakaj se je samouničila?

kje je vzrok?

česa je bilo preveč?

je bilo česa premalo?

in nehote mi je primerjava ušla na človeka in njegov odnos do sebe!

v moji bližini so trenutno 3 osebe, ki so zbolele za rakom; vsaka v različnem obdobju, tako življenja, kot bolezni.

nekako od strani spremljam njihovo pot in boj z boleznijo.

rak je zame zelo kompleksna bolezen, ki nikakor nima le fizične razsežnosti, temveč tudi duhovno, energetsko, čustveno, mentalno.

in iskanje vzroka je vedno spuščanje vase in soočanje s seboj in svojo avtodestruktivnostjo!

in zato menim, da se je zdravljenja dobro lotiti celostno, ne le na fizičnem nivoju.

in to ni enostaven proces, posebej še zato, ker pri nas nimaš zadostne podpore v uradnih vejah medicine, niti nimaš nikakršne predstavitvene možnosti vseh možnih principov zdravljenja in si zato bolj ali manj prepuščen svoji iznajdljivosti.

toda nihče na tem svetu ni sam in nihče edini...in pravijo, da to kar je nekomu že uspelo, lahko uspe tudi meni ali tebi, zato upanje nikoli ne sme biti izgubljeno.

NIKOLI!

dokler smo živi je možnost!

je upanje, je vera in je ljubezen!

in ljubezen je najmočnejša!

pregovor

Meri v nebo, pa boš zadel višje od drevesa!