slikce s camina

facebook.com/tadeja.virant

moj profil na fb, kjer počasi objavljam slikce

enostavne reči

...dan na Caminu je potekal nekako takole:

vstajali smo zelo zgodaj-ob petih, tako da sva bila pol šestih ali vsaj šestih že na poti.

jutra v Španiji so precej hladna in temna, tako da brez baterije ni šlo..kajti treba je slediti oznakam za pot-rumenim puščicam ali Jakobovi školjki (ki je simbol Camina).

pot je zelo dobro označena in niti enkrat se nisva izgubila, biti pa je res treba pozoren na vseh odcepih in križiščih, kajti vsaka nepotrebna hoja človeku odvzame čas in energijo, ki jo potrebuje za pot.

zjutraj se je dalo največ prehoditi, zaradi hladu in ker je bil človek še spočit, tudi nahrbtnik se mi je zdel zjutraj najlažji..tekom dneva pa je postajal vse težji in težji..

približno ob sedmih, pol osmih sva postala že kar precej lačna in sva iskala barček z zajtrkom..če na poti ni bilo nobenega naselja, sva ponavadi prejšnji dan kupila nekaj za zajtrk..kajti prazna vreča ne more hoditi po Caminu:) sva se hecala:)

pojesti ne moreš veliko, kajti potem težko hodiš, moraš pa večkrat dnevno kaj malega prigrizniti.

do devetih sva ponavadi prehodila kar polovico dnevne ture..potem pa je bliskovito hitro postalo vroče in ostalo polovico do nekako dveh, treh..

vsaka hoja po 14.00 uri je bila izjemno naporna, še posebej na področjih brez sence.

zavetišča za romarje (albergi) so precej na gosto postavljena in najboljši čas dneva je bil, ko si je človek lahko sezul pohodne čevlje, odvrgel prašno, preznojeno obleko in stopil pod tuš..tudi kadar je tekla hladna voda, me ni prav dosti motilo, kajti pregreto in utrujeno telo je to precej poživilo..

po tušu je bilo treba oprati cunje, ki so se umazale tisti dan - na roke, vedno v mrzli vodi, večinoma brez lavorja - na zato posebej postavljenih umivalnikih. kajti perilo se je moralo do večera posušiti, da si ga še pred spanjem spakiral v nahrbtnik ali pripravil za naslednje jutro..

zaradi velike vročine in majhne vlage v zraku, so se cunje skoraj vedno posušile..

potem smo se kar vsi zvalili na postelje, večinoma so bili povsod pogradi..(spalna vreča je bil obvezen del prtljage) in odspali kako uro, dve, se odpočili..

tam nekje ob šestih popoldne je bil čas, ko se je začelo razmišljati kaj bomo jedli toplega..v albergih so bile večinoma kuhinje in če se ti je dalo iti v trgovino in čakati, da prideš na vrsto za štedilnikom..si najceneje prišel skozi ..

v nekaterih (privat) albergih so pripravljali večerjo - menu varianta..in te večerje so bile definitivno najboljša hrana, kar sva je jedla na Caminu.

Drugače pa barčki, gostilne, restavracije, kjer so imeli romarski menu (običajna cena 10 eur), kjer se je dalo kar najesti in skoraj vedno je bila v ceno vključena kar cela (7dcl) steklenica njihovega vina -"vino tinto"..ki sva jo mogoče samo parkrat spraznila do konca, pa nikdar nisem čutila nobene posledice v glavi ali kje drugje::)

čas za ogled vasi, mesta, znamenitosti je bil ponavadi ta čas - po večerji..

albergi so se zapirali ob desetih zvečer - dobesedno - in če si zamudil to uro, si ostal zunaj, tu pa ni bilo trte mrte:) in obenem se je ob desetih ugasnila luč (ki je večinoma niti nismo prižigali, ker je bil ob desetih zvečer zunaj še dan)

čas za spanje, kajti romar mora zgodaj na pot in zjutraj do pol devetih je moral biti albergo prazen.

Spanje je zgodba zase..posebej v sobah, kjer je bilo več deset postelj ali celo 150 recimo..

smrčanje..obračanje..škripanje postelj..razne vonjave..kajti okna so ponavadi zaprli tisti, ki so spali poleg njih..vročina...in čepki za ušesa kot obvezen pripomoček..

noči so minile tako hitro, da sem se zjutraj ponavadi vprašala:sem sploh kaj spala nocoj?

in utrujen, neprespan človek težko hodi po 8-10 ur dnevno v pogojih, ki niso optimalni..

torej, enostavne reči: hoja. skrb za telo. počitek. hranjenje. sprostitev. pranje perila...

nevesta in jaz

včeraj sem masirala lepo, mlajšo žensko, ki se to soboto poroči.
prišla je na masažo stopal in hrbta, da malce zmanjša napetosti in male skrbi pred poroko.
ampak v resnici je žarela od energije in pričakovanja..in njena ljubezen je sevala navzven, da jo je bilo čutiti skoraj fizično.

nekako skoraj počaščeno sem se počutila pri tem, kot da sem tudi sama vsaj malce postala del tega predporočnega vzdušja, ali pa vsaj pripomogla, da bo mozaik popolnejši..

ogromno stvari sem v življenju doživela, le poročila se (še:) nisem..
in tega občutka, ko začenjaš novo življenje, z ljubljenim moškim, ki ga zaznamuješ še z obredom in prisotnostjo drugih ljudi - nisem doživela..
prav tako ne vseh sladkih načrtovanj poroke, fantaziranja okrog obleke in vseh tistih malenkosti, ki nevesto naredijo čarobno in najlepšo..ko se princesa spremeni v kraljico...

saj to se mi zdi nevestin dan..nevesta je nedvomno glavna ta dan..no, brez ženina seveda ne gre, ampak vse oči so uprte v lepoto neveste, v princeso, ki se naj zaveda svoje moči, izjemnosti in ki naj se magično spremeni v kraljico dneva in v kraljico svojega življenja..

pravijo; vsega v življenju ne moreš imeti..no saj vsega tudi ne želim imeti, ampak to izkušnjo sem si pa želela..
in kdo ve, saj nikoli ni prepozno , kajne:)

prihod domov (Camino)

Pred sončnim vzhodom 20.7.2010


včeraj sva se s Petrom vrnila iz Španije, iz Camina, iz pohoda dolgega 33 oz.34 dni.
dolgega 800 km.

od sobote zvečer do torka zjutraj, sva bila v Madridu, v hostlu.
jaz sem ves čas ležala, z otečeno levo polovico obraza.

biti v Madridu, pa nič od Madrida - le hrup zunaj, neznosna vročina, smrad..

zadnji dan Camina me je začel rahlo boleti zob in nastal je majčken granolomček.
ker v Španiji skoraj nihče ne zna nič angleško, (niti dohtarji menda:), sem potrpela do doma.

nocoj sem prvič po dolgem času spala v svoji postelji, sama v sobi, s svežo posteljnino in tišino zunaj.
wc je bil na voljo samo meni, tuš tudi, kuhinja tudi in dnevna soba tudi.

ne morete si predstavljati kakšno razkošje je - imeti svojo posteljo, svojo sobo, svojo kopalnico itd..in svojo zasebnost.

ko sem prišla domov sem postavila "ruzak" na hodnik in ga kar nekaj časa nisem mogla odpreti, sprazniti..
več kot mesec dni je bilo vse moje življenje povezano s tem ruzakom, odvisna sem bila od njega in vse osnovne reči so bile v njem...in za vsako stvar sem vedela, da jo imam, kje jo imam in koliko je približno težka:)

predzadnji dan sva hodila 38 km, ker sva želela priti do cilja še isti dan, pa nama ni uspelo (na srečo:) in tistih hlač oblečenih ta dan še nisem utegnila oprati.
bile so pa svinjsko prašne in umazane, majčka je tudi še imela vonj dneva v sebi.
in ko sem končno razmontirala ta ruzak, našla tudi te hlače in majčko, mi je pri srcu postalo kar hudo, kajti spomnila sem se vseh prehojenih kilometrov, vseh naporov,občutkov in te moje velike želje, da doseževa cilj še isti dan..

vsa tista energija je bila še vedno tam, v mojih umazanih cunjah..
in v vseh ostalih tudi, ki sem jih vsak dan prala na roke, v mrzli vodi..
tudi v flaški, v kateri sva si pripravljala vitaminske in magnezijeve napitke..
kje vse je bila že ta flaška in s seboj sem jo nosila skoraj ves Camino!!

vsaka stvar v ruzaku je imela svoj čustveni naboj.
oči so se mi orosile, ko sem jemala stvari ven..
pazljivo, vsako stvar sem pogledala, ji dala mesto, pozornost in ničesar nisem zavrgla (to sem storila že med potjo) niti flaške ne:)

za prati ni bilo veliko,tistih nekaj cunjic, spalna vreča, vetrovka..

vtisov, spominov, izkušenj je še toliko, da ne vem kam z njimi..
počasi se bo trebalo to sprocesirati in smiselno postaviti v moje življenje..

kajti Camino je izkušnja, ki človeka pretrese do samih temeljev.

v nadaljevanju bom počasi te vtise objavljala tudi na tem blogu..

s Petrom bova pripravila skupno predstavitev za vse znance in vse ki naju že zdaj sprašujejo: Kako je bilo??

Camino - teža "ruzaka"

danes sem prvič, vse kar bom nosila dober mesec s seboj, zložila v ruzak, čigar teža je bila začuda samo 10,5 kg, (brez vode).
teža samega ruzaka pa je kar 1,8 kg.
torej nisem pretiravala pri prtljagi.
za pot po Caminu priporočajo desetino svoje teže težak nahrbtnik, torej sem malce čez:(
pravijo tudi, da je vse kar tovoriš s seboj, le tvoja preteklost.
čim težji je ruzak, tem več imaš torej (nepotrebnih) reči v svoji malhi preteklosti.
popolnoma brez preteklosti pa tudi ne gre.
preteklost nas opredeljuje in nekam umešča.

odhod je v soboto ob 8.05 z brniškega letališča v pariz.
od tam pa s tgv-jem do bordeauxa.
od tam pa z lokalnim prevozom do saint jean pied de porta.(fr)
od tam pa peške 807 km do santiaga de compostela. (šp)

Buen Camino, draga moja!

kratek verz

Vselej iščemo večno drugje, ne tu;
vselej se s pogledom umikamo stanju
in videzu sedanjosti; še smrt čakamo tako,
kakor bi sleherni trenutek ne umirali
in se ne porajali znova.
Vendar se nam z vsakim trenutkom
ponuja novo življenje.
Danes, zdaj, ta hip:
to je vse česar se lahko oprimemo.

(avtor neznan)

samo en hip je bil

...danes sem v živo in od blizu videla, kako izgleda srečanje avtomobila in vlaka.
grem zjutraj ven obesit perilo in postanem pozorna na železniško zvočno opozorilo, ki se avtomatsko prižge na prehodu čez progo blizu naše hiše, kadar gre vlak mimo..
pogledam in vidim stoječo lokomotivo in ravnokar prispele policiste, ki so nemočno tekali okrog.
takoj dobim zelo slab občutek v želodcu-madonca, pa ne že spet nesreča!!
približam se, na tirih stoji vlak in na njegovem desnem sprednjem delu je kot bi bil "naliman"avto..
ampak avta sploh ni videti..izgleda kot neki mali avtovček..
joj joj joj...tam notri je oseba, ali celo več oseb...ta trenutek, ko tam stojim in opazujem, so v avtu, ki je skoraj ves pod vlakom - ljudje.
skoraj sem začela jokati.

nekaj sto metrov nazaj je križišče ceste in proge..in usodni trenutek, mogoče nezbranost, sonce posijalo v oči ali kaj podobnega in končalo se je neko življenje - v trenutku!

ta hip sediš v avtu, poslušaš radio, misliš na dan, ki te čaka ali osebo, ki te čaka..naslednji hip zapelješ levo, ne opaziš polzapornice, ki je spuščena z druge strani ceste, in jo mogoče takoj opazijo tisti, ki zavijajo na progo desno, z nasprotne smeri...

si v svojem feelingu...hopa cupa ... in pritisk, sila, neznosna teža te dobesedno pomečka....

vsaka smrt, ki se človeka dotakne, se ga dotakne z razlogom..

mene je smrt te gospe danes spomnila na vse moje drage umrle, četudi nihče ni umrl od vlaka..
spomnila me je tudi na sosedovo Joži, ki je na istem mestu točno 2 leti nazaj naredila samomor..
in spomnila me je (zopet) na mojo minljivost, na krhkost življenja samega in na dejstvo, da je časa vse manj in manj in da ni več kaj za čakat...

verjamem sicer v življenje in častim življenje...
te smrti, ki pa hodijo mimo, me pa opozarjajo, da je življenje tisto za kar se splača potruditi in smrt tisto neizbežno, kar zares lahko ovrednoti življenje.