"meet your meat" ali kako te ubija tvoja lastna hrana

http://www.peta.org/living/vegetarian-living/The-Natural-Human-Diet.aspx http://www.peta.org/

Česa nas je strah?

V nedeljo sva se s Petrom potepala po kočevskih gozdovih.
Že dolgo nisem bila tam in zopet sem bila očarana. Ko sem se sprehajala po gozdnih poteh in daleč naokrog ni bilo žive duše, niti slišati hrupa; sem zopet začutila občutje svobode, občutek, da sem zares svobodna in da sama odločam o svojem življenju in to je bilo naravnost fantastično.

Vpeti smo v vsakdanjost, v ritem, rutino..

To nam daje občutek varnosti in kar je pomembneje, občutek materialne "sigurnosti", česar pa se v tem kaotičnem času (vsi) zelo radi oklepamo. Ta vpetost nam ne daje dejanske varnosti, daje nam samo občutek.

Podoben občutek svobode sem začutila vsako jutro na lanskem Caminu. Vsako jutro, ko sem stopila iz alberga na cesto - na pot, sem se počutila tako fantastično, da bi od veselja najraje zavriskala. Vse je bilo še pred menoj. Dan me je čakal, da ga aktivno preživim. Pojma nisem imela kam grem, kje bom prespala, kje jedla, koliko mi bo uspelo prehoditi, ali mi bo uspelo prehoditi tisti minimum, ki sem si ga določila prejšnji dan (ali maksimum)... Vse je bilo odprto, vse možno in vse novo. In to mi je vsako jutro dalo novih moči in spodbud, da sem (zame) tako naporno in zahtevno pot zmogla brez večjih težav.

Da in tudi tukaj je pravzaprav šlo samo za občutek svobode, ki se je, ko sem se vrnila domov, sčasoma nežno porazgubil in me zopet vpel v mrežo vsakdanjih opravkov in skrbi.

Na trenutke občuteni občutek svobode še ne pomeni, da sem tudi zares svobodna.

Zadnje dni se zelo intenzivno zavedam kako nesvobodna sem pravzaprav. Čeprav že 4-to leto nimam več redne zaposlitve in se mi ni treba vsak dan 8 ur vdinjati za ljubi kruhek in urnik dela lahko prilagajam sebi; pa sem vseeno še vedno prestrašena in vklenjena v svoj lastni miselni sistem, ki mi služi za preživetje.

Ne upam si še svobodno in sproščeno stopiti ven iz okvirjev, katere sem celo sama postavila in zakoličila. Bojim se začeti z novimi dejavnostmi, ker ne verjamem dovolj vase, v svoje znanje, izkušnje, sposobnosti, inteligenco in iznajdljivost.

Moj bog, ampak je res.

Česa me je strah? Česa se tako trapasto bojim? Kaj zaboga se mi bo pa hudega zgodilo?

Bom imela kaj manj denarja kot ga imam sedaj? Bom kaznovana s finančno tepežko, če si bom upala živeti svoje sanje?

Če si bom upala vse bolj in bolj slediti željam svojega srca in vse manj in manj poslušati "pametne" argumente svojega uma.

Želje srca so pravzaprav želje moje duše, ki se želi realizirati, ispolnjevati svoje poslanstvo, ki ga je prišla uresničit na zemljo...in to je bistvo. Za to pravzaprav gre. In biti zares svoboden, pomeni zares slediti temu, kar v globini svojega srca in tišini svojega uma vem, da je prav.

In početi to konstantno, ne le v prebliskih..

Ničesar se nam ne more zgoditi. Največji strah na planetu, je strah pred smrtjo. Smrti pa pravzaprav ni, je le sprememba pojavne oblike. Prehod. Sprehod.

Drugi strah, je strah pred pomanjkanjem. Tu gre za našo zofo, kavč, hladilnik in po novem še PC ali TV. No tu smo razvajeni sto na uro.

In potlej sledijo še vsi ostali strahovi. Nepregledna množica jih je. Vsak pri sebi ve, kateri je na katerem mestu.

Vse kar je zares vredno in pomembno, bomo pa vzeli s seboj, ko gremo spet na sprehod.

Torej česa se bojimo? Česa tako obupno oklepamo? In kako visoka je cena teh naših strahov? In kako dolgo jo bomo še pripravljeni plačevati?

Rojen je bil sin

Danes mineva 25 let, kar sem rodila sina.

Bila sem mlada, zaljubljena in srečna.
Ta trenutek je tak moj sin: mlad, zaljubljen in srečen.
Najmanjšega pojma nisem imela - kaj pomeni imeti otroka?!

Potem se je zgodilo življenje.

V solzah, z bolečino in žalostjo (po smrti njegovega očeta)...v iskanju ljubezni, zadovoljstva in same sebe (leta kasneje) in v umirjanju, prizemljevanju in sprejemanju vsega kar je, na način, ki me radosti in kjer se učim živeti sebe in svojo resnico.

Šele, ko imaš otroka, zares veš kaj pomeni ljubezen; kako močno imaš lahko nekoga rad in kako si zmožen sprejeti drugega brez presojanja njegovih dejanj ali lastnosti.

Zato dragi moj sin: nisem se vedno strinjala z vsem kar počneš..nisem vedno odobravala vseh tvojih iskanj in poti, vedno pa sem pri sebi iskala načine kako jih sprejeti, kako ne soditi tega, kar je drugačno od mojega in zato imava sedaj lahko lep, iskren odnos, ki naju oba bogati.

Hvala, ker sem te rodila.

Srečno v Novo-2011!

As we start the New Year,
Let's get down on our knees,
To thank God we are on our feet.

-Irish Blessing/Toast

Leonard Cohen and Webb Sisters - If It Be Your Will (Live in Ljubljana, ...

Camino - predstavitev ob slikcah

V soboto 20.11. bova s Petrom v Vdc-ju Sonček v Šiški (Trg Komandanta Staneta 5),

imela predavanje in deljenje vtisov z najinega letošnjega Camina.

Ob 10.00.

Vesela bom vašega obiska!

Camino v sliki

"Pamplona je nora", sem zapisala v svoj popotniški dnevnik; kajti čez njo sva šla ravno na dan, ko imajo tisti famozni praznik, ko spustijo bike po ulicah in pred njimi tečejo pogumni fantje.
Praktično vsi so bili oblečeni v belo-rdečo nošo, in rajali, peli, plesali, se veselili po ulicah mesta in je bil prehod kar naporen.