dva kovčka? jok brate odpade...

Pred kratkim sem se preselila na Zaplano. Iz Ljubljane, kjer sem živela celih 28 let.
Večkrat sem se že selila. Nič novega.
Vsakič sem opazila, da imam več stvari, predmetov, več vsega.
Vsakič sem tudi ogromno pometala stran ali podarila.
In vedno znova so se mi stvari zopet nabrale.
In stvari so me začele obremenjevati.
Rada bi spakirala vso svojo robo v dva kovčka, hitro in brez komplikacij, se usedla v avto in odpeljala, brez da pogledam nazaj.
Operacija nemogoče.
Vso pohištvo sem pustila v stanovanju, v glavnem tudi posodo in rože; nisem se pa mogla odpovedati svojim knjigam in stvarem na katere sem čustveno vezana; npr. na kristalno posodo za sadje moje mame in še na nekaj njenih reči; prav tako na darilca, ki mi jih je poklonil moj sin ali ljudje, ki so me imeli radi, prav tako ne na cel kup malenkosti in drobnarij, za katere menim, da so nepogrešljivi!
Napaka.
Nič ni nepogrešljivo in nič ni nenadomestljivo.
Svoj dom vedno rada uredim z ljubeznijo in občutkom za vsako malenkost, ki je v njem, saj vem, kako pomembno je biti v prostoru, kjer se dobro počutim.
In stvari, ki me obkrožajo, mi nudijo občutek varnosti.
Zakaj se tako težko odpovedujem stvarem?
Zakaj se na stvari tako navežem? Pa ne na vse.
Racionalno pa dobro vem, da so to le reči, ki jih posedujem, uporabljam samo začasno; samo za čas svojega bivanja na zemlji.
In da ničesar ne bom mogla odnesti s seboj, še svojega telesa ne.
In seveda nisem mogla svojih stvari spakirat v dva kovčka.
Več voženj z avtom je bilo potrebnih, da sem prepeljala vse.
In nekako vem, da se bom enkrat morala odvezat in rada bi to storila prej, preden umrem.

naslov mi je ušel:)

Nocoj sem na Tv gledala film.
Žalostna zgodba.
Ženska ostane sama, ker ji mož umre, za možganskim tumorjem.
Imela sta se rada.
Velika ljubezen.
Film prikazuje čas po njegovi smrti, z inserti njune zgodbe in čas njenega prilagajanaja na novo situacijo.
Žalost.
Velika bolečina.
Nesprejemanje nove situacije.
In mož ji, preden umre napiše nekaj pisem in organizira, da jih žena dobi ob pravem času, v določenih presledkih.
Ta pisma ji pravzaprav zelo pomagajo pri prebolevanju in vnovičnem vklapljanju v življenje.
Zavestno jo vodijo skozi nek proces, katerega cilj in konec je njen nov začetek.

Kmalu bo 22 let, kar je umrl moj življenjski partner.
Bila sem zelo mlada.
In imela sva 4-letnega sinčka.
In bil je moja velika mladostna ljubezen.
In ja, samomor je naredil.
Česar sem se spomnila v tem filmu je to, s kolikšno bolečino, žalostjo, objokovanjem in rano sem se morala spoprijemati še kar nekaj naslednjih let po njegovi smrti!!
Kakšne neverjetne reči sem preživela.
Vem, veliko ljudi jih.
Ampak, ko se ti dogajajo, misliš, da si edini v tem.
In misliš, da bolečina nikoli več ne bo minila.
In misliš, da žalost nikoli več ne bo prešla.
In misliš, da nikoli več ne boš srečen, niti zaljubljen, vesel.
Ne moreš si predstavljati, da bo kdaj sploh še drugače.
Pravzaprav ne želiš, da je drugače, ker meniš, da boš s tem oskrunil spomin na ljubezen, na ljubljenega.
In ljudem, ki ti govorijo, da čas celi vse rane, se samo nejeverno nasmihaš in si misliš:Kaj trobezljajo te neumnosti?
Zajebano je, zajebano hudo je.
Čez dobra dva meseca bo 22 let od tega.
In seveda živa sem še. In srečna, vesela, ljubljena..
Uživam v tem kar sem postala skozi vse to.
Cenim vse to, kar sem dobila skozi to močno preiskušnjo.
Spremenilo me je. In hvaležna sem temu.
Življenje je veličastno. V vseh ozirih.
Življenje je nekaj v čemer naj bi konec koncev uživali, se radostili in ga slavili.
In tudi skozi največjo bolečino, žalost in rano lahko najbolj polno doživiš slavo življenja.

Gospa, vam lahko pomagam?

Pred kratkim sem se preselila na Zaplano.
Poleg vseh ostalih sprememb sem zamenjala tudi bencinsko črpalko.
Vsakdo, ki ima avto ve, da si šofer izbere črpalko, ki je ponavadi blizu doma, na kateri najpogosteje toči gorivo in opravlja ostale tekoče stvari okrog avtomobila.
Spominjam se še časov, ko samopostrežne "pumpe" pri nas sploh še niso obstajale.
Ko si pripeljal na pumpo, ti niti iz avtomobila ni bilo treba stopiti; skozi odprto okno si črpalkarju dal ključe in rekel:"Polno." Recimo.
Nisi si mazal rok, niti zato porabljal polivinilastih rokavic.
Črpalkar te je ponavadi vprašal:"Lahko še kako pomagam?" Rekel si: "Hvala." In odpeljal.
Zelo "nobel" in zelo prijetno za nas šofer-ke.
Kadar sem potrebovala "napumpat" gume, mi jih nikdar ni bilo treba sami. Vedno so pomagali ustrežljivi črpalkarji. Tudi zamenjat pregorelo žarnico ni bil nikoli problem, celo brisalce so mi menjali.
In neizmerno sem bila hvaležna tem fantom.
S prihodom samopostrežnih črpalk se je vse spremenilo. In to na slabše. Za nas šoferje/ke.
Kot prvo, si bila na pumpi odsedaj naprej prepuščena sama sebi. In če si že nekako uspela natočit gorivo, se je znalo pa pri polnjenju pnevmatik sigurno zaustavit. Največkrat že zaradi tega, ker so bili tisti mali črni pokrovčki na ventilčkih tako trdno zašraufani, da jih niti pod razno nisi mogla odvit. In si mogla it noter in prosit za pomoč. In vsa prijaznost in pripravljenost pomagati je kar nekam ispuhtela. Zelo nerad, s pogledom, ki ubija, je šel gospod s teboj in ti pomagal.
Brez, da se kaj poheca s teboj ali reče vsaj kako banalno vsakdanjo besedo.
Kam so dali vse te stare dobre črpalkarje, ki so bili napol mehaniki in v celoti ljudje??
Še huje se je to stopnjevalo, odkar so pumpe postale pravi supermarketi. Tam so začele delati še punce, katerih itak ne moreš prosit naj ti gredo pomagat opravit neko moško delo pri avtu.
In jaz samostojna voznica sem se morala znajti kakor veš ali znaš. Največkrat sem za pomoč prosila druge šoferje-moške seveda.
Da dejstva, da na črpalkah prodajajo vsega boga, tistega kar pa človek zares potrebuje okoli avtomobila, je pa ponavadi najmanj - sploh ne omenjam!
Sčasoma sem opazila, da so črpalkarji izven Ljubljane precej bolj prijazni in ustrežljivi, kot pa naši ljubljanski. To niso bile izjeme, ampak že skoraj pravilo.
No, ker se človek vsega hudega navadi, sem se navadila tudi na to.
In zato sedaj brez težav sama napumpam pnevmatike, vem tudi kako visok tlak je priporočljivo imet, če pa je zamašek preveč na trdo zašraufan, imam pa še vedno problem:)

Danes sem se odločila na pumpi na Vrhniki napumpat gumo.
Pripeljem, napumpam. Vse štima. Potem me nek človek ogovori:"Gospa, vam lahko pomagam?"
Ostrmela sem in kar nisem mogla verjet.
Črpalkar, ki je pravkar prišel mimo, mi je prijazno ponujal pomoč. In ker nisem odgovorila takoj, me vpraša še enkrat.
Lepo se mu zahvalim. In zelo prijetno presenečena odpeljem dalje.
Ne spomnim se kdaj nazadnje mi je črpalkar sam od sebe ponujal pomoč.
V Ljubljani mislim, da sploh nikoli.
To je črpalka na desni strani v smeri Lj, pred uvozom na avtocesto.
Pohvala!
Že imam svojo novo črpalko.

ljudje in jaz

Mesec julij 2011.
Zame izredno naporen mesec in vesela sem, da ga je konec.
Na začetku meseca sem izvedela, da je človek, katerega izredno spoštujem, mu povsem zaupam in verjamem; zapustil svojo ženo s katero ima štiri male otroke; zaradi razmerja, zaljubljenosti, novega odnosa s precej mlajšim in prekrasnim dekletom.
Njun odnos in družino sem imela za enega zadnjih branikov skupnega sožitja, harmonije in pripadnosti...v tem norem svetu.
In hop...svojo družino je začel živeti drugače, precej drugače. Na novo, tako kot mu najbrž veleva srce.
Odstavila sem ga s piedestala, postavila v realnost in se prepričala, da je človek kot mi vsi.
Nekaj dni pa sem bila povsem sesuta.

Na sredini meseca sem prišla v konflikt z enim od sosedov, katerega sem tudi zelo spoštovala, upoštevala njegovo mnenje in ga (pri sebi) skoraj preveč izpostavljala..
Zaradi nekih malomarno izrečenih, nepomembnih besed, katere sem mu napisala v mailu, sem doživela njegovo izredno ogroženost, protinapad in celo žaljenje..kar me je povsem šokiralo, me prizemljilo in prisililo, da sem pogledala odnos do tega človeka v povsem novi luči in stvari postavila na svoje mesto. Sebe pravzaprav postavila na svoje pravo mesto.

Proti koncu meseca pa še ena šokantna vest: moja dolgoletna, draga prijateljica Sabina je precej na hitro sprejela odločitev, da se vsaj za šest mesecev preseli v Nemčijo, delat.
Pri 49-ih letih. Pogumna punca. In oseba, ki mi je vedno stala ob strani.
Srečno Sabina!

Kaj skupnega imajo vsi trije dogodki zame?
Občutek, da se bo potrebno postaviti zase.
Da bo potrebno forsirati sebe.
Spoštovati sebe in svoja razmišljanja in občutke.
Se manj zanašati na mnenja, besede, pozornost drugih ljudi, čeprav blizkih in spoštovanih.
Občutek izpostavljenosti, mogoče tudi zapostavljenosti.
Občutek, da razen mojega sina in partnerja trenutno nimam nikogar, ki bi ga resnično skrbelo zame, mu bilo resnično mar.
Dobro jutro! Kje si ostala ženska?
V rahlem samopomilovanju, kajne!

Pobrala sem svoje kosti, ude raztreščene naokrog, svoje zmedene misli spravila v nekak red, popredalčkala svoje občutke in zbrala vso svojo moč ter se sestavila nazaj.
Ljudje smo neverjetna bitja. Zaloga naše moči je skoraj neizmerna.

pro - aqua ali kako mi je na njej spodrsnilo

pred nekaj dnevi dobim klic. kolegica me je priporočila, naj tudi jaz dobim brezplačno globinsko čiščenje preproge, kavča ali jogija; pove moški glas na hitro.
in da so novi na trgu in da se na ta način reklamirajo. in da je brez vsake obveznosti zame.
takoj povem, da me ne zanima in da nimam namena ničesar kupovati.
takoj mi odgovori, da to sploh ni prodaja, ampak seznanjanje z novim izdelkom.
še enkrat ponovim, da ne bom ničesar kupila.
še enkrat mi zagotovi isto.
no in ker bi mi prijalo, da mi nekdo brezplačno očisti preprogo, popustim.
dogovorim se za dan in uro.
predstavnica pro-aqua pride, z velikim kovčkom. mislim si, tole je pa mali sesalec:) da gre v ta kovček. seveda se motim:)
in takoj na začetku puf-obveznost zame: napišem naj vsaj 20 oseb, ki bi njej omogočile prezentacijo, kontinuirano delo še naprej in možnost potovanja v grčijo (kot nekakšno nagrado za pridnost ali kaj)
seveda me to takoj odbije in to tudi povem. nekako najdem 5 ljudi iz uvidevnosti, ker je prezentatorka že kar visoko noseča.
potem začne s predavanjem: o zdravem okolju, o zdravem bivalnem okolju, o zdravju, o alergijah, o pršicah, o astmi...o marsičem, to traja kar nekaj časa...kdaj zaboga boš že privlekla ta čudežni sesalec, ki menda deluje kot raketa na 27.000 obratov???
potem mi reče naj grem z njo do avta in ji pomagam prinesti sesalec!
Halooo!!!
seveda to storim, ker je ženska pač noseča. kdo ne bi?
zadeva je v treh velikih škatlah in ta največja, ki jo nesem, je kar konkretno težka.
hvala bogu, da nisem več v starem stanovanju v 4.nadstropju, brez lifta, si mislim:)
no in končno bova začeli.
ja in sedaj dokazovanje, zakaj je to čudo tehnike najboljše na trgu. uporaba vsaj 20 krpic, ki naj bi dokazale, kako delujejo stari sesalci in kako ne deluje novi robotek. te krpice je vstavljala med cev sesalca in mi vsakič znova pokazala rezultat.
seveda je bila na njih svinjarija, prah, lasje, normalno kaj pa drugega, če tepiha nisem očistila že najmanj 14 dni:)
in seveda je novi robotek na 27.000 obratov deloval brezhibno, sem se prepričala.
in seveda sem morala sama posesat svojo preprogo, da ga tudi jaz preiskusim in ona je vmes ves čas menjala tiste krpice med cevjo in robotkom in jih nastavljala drugo poleg druge po očiščeni preprogi. hmm.
seveda. robotek je fajn.
in seveda, sklenila sem pri sebi, da bom prepogo "ruknila" ven iz stanovanja, namesto da bi kupovala robotka.
no in ko je bila pri meni že uro in pol, se je začel finančni konstrukt zgodbe.
neverjetno, kljub temu, da sem jasno in glasno povedala tudi njej seveda, da robotka ne bom kupila, je začela računat in klicat svojo direktorico za možnosti nakupa na obroke in me spraševat o podrobnostih mojega življenja, in stanja.
me je imelo, da bi jo kar ven zabrisala.
seveda je nisem. noseča je bila.
pravzaprav je kot oseba, ta oseba prijeten človek.
ampak način na katerega vstopi v moj dom, in mi kljub besedam in nesprejemanju njenega izdelka, še vedno in vseeno poiskuša prodati ta pro-aqua robotek-je absolutno nesprejemljiv.
in sama pri sebi obljubim sama sebi, da je to zadnja oseba, ki kaj prezentira, ponuja in sem jo spustila v svoj dom.
zbogom pro-aqua....
boš drugje drugim čistila...

SPEDU

S P E D U
Nagradno vprašanje:
Kdo bi vedel kaj to pomeni?

L. 1982 sem pri takratnem Konjskem repu na tromostovju spoznala Vojka - očeta mojega sina.
Ne spomnim se kje, na vžigalicah ali vžigalniku, nekje sva opazila kratico - Spedu, Ljubljana.
Noben od naju ni vedel, kaj bi to pomenilo.
Ker sem bila malo navihana, sem predlagala igrico: če ugotovi kaj kratica pomeni, potem mu jaz napišem pesem; če on tega ne ugotovi, potem mi on napiše pesem..
Vojko je pristal. In takoj na licu mesta, za mizo je moral poiskati pomen.
Seveda ni ugotovil in napisal mi je prvo pesem v življenju (mojem in njegovem). Na licu mesta, za mizo pri Konjskem repu.

Pred nekaj minutami sem na proslavi ob 20 letnici države Slovenije, slišala koračnico, ki je bila napisana prav v ta namen - ob Svetovnem Prvenstvu v Dviganju Uteži, ki je bilo l. 1982 v Ljubljani, še v Jugoslaviji.
Spomin na preteklost je vzbudila.
In rodila se je Ljubezen.
In ena najlepših pesmi mojega življenja.
Vojkova pesem.

smerokaz

Včeraj zvečer sem bila (sva bila s Petrom) na Prešernovem trgu.

Predstava 5 moških.com. V živo. Brezplačno.

Ljudi je bilo kot dreka, se reče:)

Trlo se nas je, Čopova je bila do polovice zabita, polna.

Poletje, veselje, konec šole....sprostitev...

Optimistično sem upala, da nama bo uspelo zdržati.

Noro; telo ob telesu, vroče, brez zraka, soparno, prepoteno, brez premikanja, nekateri kadijo, se gužvajo z lončki piva v rokah...

Pravzaprav sem želela povedat nekaj drugega:

Med to gnečo sem opazila znanega človeka, ki je slep in se običajno sam zelo dobro znajde po mestu. S svojo dolgo belo palico preišče pot, nekaj po spominu, nekaj mu pove palica, sluh, tudi otip, če je treba.

Tu je bil s spremljevalko; držal se je je za ramo. Takoj, ko jo je za trenutek spustil, je izgledal povsem izgubljen.

Čeprav na ulici, ki jo sicer zelo dobro pozna in med vso to množico ljudi - je bil sam - izgubljen.

Rama njegove spremljevalke mu je pomenila varnost, smerokaz, pot.

Zamislila sem se.

Kje so pa moji smerokazi, da se ne izgubim na znanem teritoriju, med množico ljudi??!!

Obrnila sva radarje in počasi izstopila iz gneče.

Srce je pokazalo smer, telo je le sledilo.