Včeraj sem jo ubrala na Šmarno goro. Moja priljubljena smer vodi po Mazijevi stezi, ki pelje po grebenu nad šolo v Tacnu.
Je precej manj obljudena kot ostale poti in na trenutke skoraj spominja na planinsko pot.
Malo pred vrhom sem nekaj metrov od poti zagledala tole prekrasno rožico.
Čisto sama, samcata je rasla sredi gozdnega brega, kar sicer ni običajno za narcise, saj imajo raje družbo in jih zelo redko najdeš takole - popolnoma samo!
Žarela je v prekrasnem sončnem dnevu in me klicala k sebi. Splezala sem do nje in jo z veseljem pofotkala, ter še nekaj trenutkov občudovala v miru.
Bilo je prelepo.
Pridružujem se tistim, ki pravijo, da je narava brezpogojna ljubezen.
Res je.
Lepota te cvetlice je na voljo prav vsakemu, ki pride mimo. Ne izbira dobrih ali posebnih ljudi, katerim bi pokazala svojo lepoto. Vsem jo daje. Brez izjeme.
Kot sonce!
In še zaradi nečesa me je pritegnila - zaradi pozornosti!
Pozornost je točka okoli katere se (skoraj) vsi vrtimo večino svojega življenja.
Srečala sem le peščico ljudi, katerim tuja pozornost resnično ni bila potrebna. Na prste ene roke bi jih lahko preštela.
Velikokrat sem sebe slišala reči, kako popolnoma vseeno mi je, kaj si drugi mislijo o meni. Na nek način sem še sama verjela v to. Ko pa sem postajala zavestnejša in iskrenejša do sebe, sem se šele začela zavedati kako globoka potreba po pozornosti se skriva v meni.
Izvedela sem tudi, da je ta potreba v veliki meri odvisna od sprejemanja pozornosti in brezpogojne ljubezni, ki nam ju izkazujejo naše mame (in očetje) in to od prvega trenutka našega obstoja naprej - od spočetja naprej pa do naše odrasle dobe.
Tudi sama sem mama. In vem, da sem v dobri veri, da delam najboljše svojemu otroku, naredila tudi veliko neumnosti in "napak". Preprosto ne znaš drugače in reagiraš s prirojenim občutkom, ki pa je pogojen z vzorcem, ki si ga sam dobil iz svoje družine!
Biti starš je zato najpomembnejša vloga v življenju, ker močno vpliva in oblikuje novo življenje.
Jaz sama te pozornosti nisem dobila dovolj. Nasprotno, pogosto sem dobila negativno pozornost, v smislu omaleževanja mene in mojih dejanj. Posledice so bile: hudo pomanjkanje samozavesti, katastrofalno nizka samopodoba ter neprestano hrepenenje po ljubezni in pozornosti..
Izjemno težko je živeti radostno, zadovoljno in srečno življenje s tako slabim startom. Še huje pa je, ker se vsega tega nisem zavedala. Nisem vedela zakaj in večino svojega življenja sem se vrtela v krogu, kjer je biti žrtev - njegova os in vsa krutost sveta - njegov obod!!
Zadnja leta sem bila blagoslovljena z dogodki, ljudmi in priložnostmi, ki so mi pokazale in pomagale sprejeti ta manjko v mojem življenju.. pot še ni končana, hvala bogu; še tlačim to zemljico in še nekaj stvari imam za postoriti, preden se vrnem k svojemu (našemu) izviru , kjer sta sprejemanje in ljubezen zares neskončna!
