slikce s camina

facebook.com/tadeja.virant

moj profil na fb, kjer počasi objavljam slikce

enostavne reči

...dan na Caminu je potekal nekako takole:

vstajali smo zelo zgodaj-ob petih, tako da sva bila pol šestih ali vsaj šestih že na poti.

jutra v Španiji so precej hladna in temna, tako da brez baterije ni šlo..kajti treba je slediti oznakam za pot-rumenim puščicam ali Jakobovi školjki (ki je simbol Camina).

pot je zelo dobro označena in niti enkrat se nisva izgubila, biti pa je res treba pozoren na vseh odcepih in križiščih, kajti vsaka nepotrebna hoja človeku odvzame čas in energijo, ki jo potrebuje za pot.

zjutraj se je dalo največ prehoditi, zaradi hladu in ker je bil človek še spočit, tudi nahrbtnik se mi je zdel zjutraj najlažji..tekom dneva pa je postajal vse težji in težji..

približno ob sedmih, pol osmih sva postala že kar precej lačna in sva iskala barček z zajtrkom..če na poti ni bilo nobenega naselja, sva ponavadi prejšnji dan kupila nekaj za zajtrk..kajti prazna vreča ne more hoditi po Caminu:) sva se hecala:)

pojesti ne moreš veliko, kajti potem težko hodiš, moraš pa večkrat dnevno kaj malega prigrizniti.

do devetih sva ponavadi prehodila kar polovico dnevne ture..potem pa je bliskovito hitro postalo vroče in ostalo polovico do nekako dveh, treh..

vsaka hoja po 14.00 uri je bila izjemno naporna, še posebej na področjih brez sence.

zavetišča za romarje (albergi) so precej na gosto postavljena in najboljši čas dneva je bil, ko si je človek lahko sezul pohodne čevlje, odvrgel prašno, preznojeno obleko in stopil pod tuš..tudi kadar je tekla hladna voda, me ni prav dosti motilo, kajti pregreto in utrujeno telo je to precej poživilo..

po tušu je bilo treba oprati cunje, ki so se umazale tisti dan - na roke, vedno v mrzli vodi, večinoma brez lavorja - na zato posebej postavljenih umivalnikih. kajti perilo se je moralo do večera posušiti, da si ga še pred spanjem spakiral v nahrbtnik ali pripravil za naslednje jutro..

zaradi velike vročine in majhne vlage v zraku, so se cunje skoraj vedno posušile..

potem smo se kar vsi zvalili na postelje, večinoma so bili povsod pogradi..(spalna vreča je bil obvezen del prtljage) in odspali kako uro, dve, se odpočili..

tam nekje ob šestih popoldne je bil čas, ko se je začelo razmišljati kaj bomo jedli toplega..v albergih so bile večinoma kuhinje in če se ti je dalo iti v trgovino in čakati, da prideš na vrsto za štedilnikom..si najceneje prišel skozi ..

v nekaterih (privat) albergih so pripravljali večerjo - menu varianta..in te večerje so bile definitivno najboljša hrana, kar sva je jedla na Caminu.

Drugače pa barčki, gostilne, restavracije, kjer so imeli romarski menu (običajna cena 10 eur), kjer se je dalo kar najesti in skoraj vedno je bila v ceno vključena kar cela (7dcl) steklenica njihovega vina -"vino tinto"..ki sva jo mogoče samo parkrat spraznila do konca, pa nikdar nisem čutila nobene posledice v glavi ali kje drugje::)

čas za ogled vasi, mesta, znamenitosti je bil ponavadi ta čas - po večerji..

albergi so se zapirali ob desetih zvečer - dobesedno - in če si zamudil to uro, si ostal zunaj, tu pa ni bilo trte mrte:) in obenem se je ob desetih ugasnila luč (ki je večinoma niti nismo prižigali, ker je bil ob desetih zvečer zunaj še dan)

čas za spanje, kajti romar mora zgodaj na pot in zjutraj do pol devetih je moral biti albergo prazen.

Spanje je zgodba zase..posebej v sobah, kjer je bilo več deset postelj ali celo 150 recimo..

smrčanje..obračanje..škripanje postelj..razne vonjave..kajti okna so ponavadi zaprli tisti, ki so spali poleg njih..vročina...in čepki za ušesa kot obvezen pripomoček..

noči so minile tako hitro, da sem se zjutraj ponavadi vprašala:sem sploh kaj spala nocoj?

in utrujen, neprespan človek težko hodi po 8-10 ur dnevno v pogojih, ki niso optimalni..

torej, enostavne reči: hoja. skrb za telo. počitek. hranjenje. sprostitev. pranje perila...