ljudje in jaz

Mesec julij 2011.
Zame izredno naporen mesec in vesela sem, da ga je konec.
Na začetku meseca sem izvedela, da je človek, katerega izredno spoštujem, mu povsem zaupam in verjamem; zapustil svojo ženo s katero ima štiri male otroke; zaradi razmerja, zaljubljenosti, novega odnosa s precej mlajšim in prekrasnim dekletom.
Njun odnos in družino sem imela za enega zadnjih branikov skupnega sožitja, harmonije in pripadnosti...v tem norem svetu.
In hop...svojo družino je začel živeti drugače, precej drugače. Na novo, tako kot mu najbrž veleva srce.
Odstavila sem ga s piedestala, postavila v realnost in se prepričala, da je človek kot mi vsi.
Nekaj dni pa sem bila povsem sesuta.

Na sredini meseca sem prišla v konflikt z enim od sosedov, katerega sem tudi zelo spoštovala, upoštevala njegovo mnenje in ga (pri sebi) skoraj preveč izpostavljala..
Zaradi nekih malomarno izrečenih, nepomembnih besed, katere sem mu napisala v mailu, sem doživela njegovo izredno ogroženost, protinapad in celo žaljenje..kar me je povsem šokiralo, me prizemljilo in prisililo, da sem pogledala odnos do tega človeka v povsem novi luči in stvari postavila na svoje mesto. Sebe pravzaprav postavila na svoje pravo mesto.

Proti koncu meseca pa še ena šokantna vest: moja dolgoletna, draga prijateljica Sabina je precej na hitro sprejela odločitev, da se vsaj za šest mesecev preseli v Nemčijo, delat.
Pri 49-ih letih. Pogumna punca. In oseba, ki mi je vedno stala ob strani.
Srečno Sabina!

Kaj skupnega imajo vsi trije dogodki zame?
Občutek, da se bo potrebno postaviti zase.
Da bo potrebno forsirati sebe.
Spoštovati sebe in svoja razmišljanja in občutke.
Se manj zanašati na mnenja, besede, pozornost drugih ljudi, čeprav blizkih in spoštovanih.
Občutek izpostavljenosti, mogoče tudi zapostavljenosti.
Občutek, da razen mojega sina in partnerja trenutno nimam nikogar, ki bi ga resnično skrbelo zame, mu bilo resnično mar.
Dobro jutro! Kje si ostala ženska?
V rahlem samopomilovanju, kajne!

Pobrala sem svoje kosti, ude raztreščene naokrog, svoje zmedene misli spravila v nekak red, popredalčkala svoje občutke in zbrala vso svojo moč ter se sestavila nazaj.
Ljudje smo neverjetna bitja. Zaloga naše moči je skoraj neizmerna.