ježek

danes sem na sprehodu po gozdu srečala ježka.
ni bil prav velik, mogoče je bila samička..ali mladi ježek.
brskal je tam med listjem pod drevesom.. ko me je opazil se je ustavil in čakal..
ni se zvil v klobčič, ni poskušal zbežati, samo stal je in čakal.

obstala sem in ga opazovala, kot ponavadi počnem, kadar imam priložnost v naravnem okolju videti žival..opazujem življenje, ki je tako različno od mojega, da si niti v sanjah ne morem predstavljati kako pravzaprav poteka!

potem se spomnim, da ga slikam in približam svoj mobilnik zelo blizu temu bodičastemu smrčkotu:)
on se prestraši in se zdrzne in začne hitreje dihati.
na milost in nemilost mi je prepuščen.
lahko bi ga brcnila, udarila s palico ali karkoli hudega pač..
on ne ve, da sem jaz samo radovedna osebica, ki mu nič žalega ne bo storila, ki ga želi ovekovečiti na slikci in ga malce od blizu opazovati..
zanj sem nevarnost, življenjska nevarnost..
kmalu se umaknem, ker vidim njegov strah..

in premišljujem: ali sem podobna temu ježku?
kdaj me je strah življenja?
ali to kar mi življenje prinaša, tudi jaz dojemam kot nevarnost in se zato poskušam umikati?
in zakaj me je strah življenja?
pa saj sem kar pogumna ženska, se mi zdi; ampak nekje v sebi pa dobro vem, da še vedno ne zaupam dovolj življenjskim spremembam..
včasih se zato zvijem v klobčič in počakam, da mine;
tista nevarnost od zunaj, ki je mogoče samo nekdo večji od mene, ki me opazuje kako živim!!

še ena pesem

...brskala sem med svojimi zapiski in dnevniki ter našla tole pesem, ki mi je res prelepa ljubezenska poezija.
avtorja pa na žalost nisem zapisala, tako da ne poznam izvora...

(moj) Poljub ni dotik

(tvojih) Ustnic, ki ljubijo.

Pač je dotik (moje) duše,

ki se predaja milovanju srca (tvojega).

In se poraja iz (tvojega) duha,

ki pije na (mojem) izvoru moči.

A (tvoj) izvor moči je skrit

v senci Duše (moje).

In Ljubezni (najine)

katera večno počiva

v zenici, ki nas zmeraj gleda,

a videti se ne da!