moj mali avto

Voznica sem že od l.89. Kar dolga doba. Rada sem voznica. Pravijo, da dobra.
Šoferjeva hči. Moj oče je vse življenje vozil avtobus, medkrajevni.
Ker sem bila več ali manj ves ta čas samska, sem sama urejala vse v zvezi z avomobilom.
Ženska v svetu moškega posla. Marsikaj sem se naučila.
In na tehničnem mi niso niti enkrat pogledali skozi prste, nasprotno, parkrat so me vrgli zaradi "malenkosti" - kot npr. ni bilo vode za šipe v rezervoarju in tista šprica za šipe pač ni delala. Ali pa - ni delal desni brisalec..:-)
Hvala bogu, vsa ta leta nisem bila soudeležena v kaki resni nesreči. Naj je tako še naprej.
Kar pa opažam na cesti zadnja leta, se mi pa zdi višek egotripa.
Silno se je povečalo število terencev, velikih enoprostorcev..skratka velikih, močnih in hitrih avtomobilov - in to v ljubljani.
Skladno s tem se je rapidno povečala nepotrpežljivost takih voznikov in njihova netoleranca do manjših, počasnješih avtočkov na cesti.
Jaz že ves čas vozim male avtomobile, rabljene, (največ 1,2)..citroen visa, katrca, stoenka, citroen ax, škoda favorit-ta je najmanj trajala, citroen saxo, twingo in sedaj chevrolet aveo.
Ko se na avtocesti spraviš prehitevat s takim malim kebrčkom, ponavadi takoj dobiš za rit velik, hiter avto, ki ti začne žmigat z lučmi.
In kar je še bolj zanimivo: na Ac Zg-Split - v polni sezoni, ko so tam praktično sami tujci - se ti to isto zgodi..in ali veste katere narodnosti je šofer? Skoraj brez izjeme - slovenske!
Druga zanimiva reč je, da, če ti slučajno uspe prehiteti kak velik avto, ti le-ta hitro da kajlo in te zelo očitno prehiti nazaj.
Merjenje moči povsod, na mestnih cestah, parkiriščih, avtocestah..
Kot petelini, kot otroci-moj ata ima pa boljši avto kot tvoj..
Moj ego je pa večji kot tvoj :-)

Refleksija

Zadnje čase se mi dogaja nekaj nenavadnega..
včasih, za trenutek samo, v ogledalu, v odsevu okna, mimogrede, ko grem mimo nečesa ogledalastega...
in ulovim svojo sliko, svojo podobo, svoj izraz...
je le-ta popolna kopija izraza, podobe, slike obraza moje mame...
Za občutek gre, za občutenje tega, kar mi je mamin obraz, izraz sporočal...
In ta občutek sedaj izražam jaz.
Popolnoma isti.
Gre za sekundo ali dve.

Moja mama je bila čudovit človek, lepa ženska in precej nesrečna oseba...
Iskala je svojo ljubezen, svojo srečo..
Zakon z mojim očetom jo je onesrečil.
In vse svoje življenje ni našla ljubečega partnerja.
Umrla zelo mlada, 52.

Nekako usput sem zraven nje rastla in odraščala jaz.
Njen prvi otrok.
Nevidna in tiha, nezahtevna, da ne bi še dodatno obremenjevala njenega življenja in večala njenih težav.
Šele več let po njeni smrti sem ugotovila, da sem jezna nanjo; jezna, ker me v določenih trenutkih otroštva ni zaščitila..in da ji tega nisem odpustila..
Več let sem se trudila odpustiti ji.
Sedaj sem v fazi, ko se vidim v njej, ko prepoznam vse svoje bolečine kot njene, ko se vsega tega preteklega intenzivno rešujem in odrešujem.
Pokopavam preteklost z veliko lopato.

In v ta grob mečem tudi dele sebe, ki so odmrli ali ki odmirajo.
In ti trenutki, ko ujamem mamo v sebi in sebe v mami, mi zelo jasno sporočajo; dokončaj, kar je za dokončati in se potem nikdar več ne ozri nazaj.
Kajti želim dočakati najmanj 93 let.
To je to.