ali mi je tega res treba??

...sem se vprašala po masaži, ki sem jo izvedla danes!!

in odgovor je kot na dlani: NE, ne potrebujem masaž, kjer moški potrebujejo erotično masažo...
a nekako ne morem in ne morem tega moškim dopovedat...

klici...povpraševanje...zanimanje za mojo (spolno) zasebnost in na koncu, ko se oseba "izmuzne" mojemu ostremu rešetu in vseeno pristane ne masažni mizi...kjer odkrito namiguje na spolnost...kjer se poiskuša z roko dotikati mojega telesa...kjer odkriva rjuho (kot ponesreči), da se pokaže spolni organ...kjer mu tudi moje večkratno ponavljanje: "da jaz tega ne počnem" - ne pride do živega...in tako lahko postanem samo še tako nesramna kot dotični moški in ga s svojo odkritostjo postavim pred zid...

ne, vsega tega mi niti pod razno ni treba več prenašat!!

zato bom nekaj spremenila pri klasični masaži telesa!
ne vem še kaj in kako, ampak tega se ne grem več!

po današnji masaži sem se počutila podobno, kot posiljena ženska (pa čeprav sem izvedla samo klasično masažo telesa)...
...ampak neprestano namigovanje in prepričevanje, da je to normalno, da je to del masaže, in način, ki ni kazal spoštovanja do mene - kot osebe in kot ženske...

mislim, da sem danes naredila najtežjo masažo v življenju!

in odločitev je padla!
sprememba prihaja!!

na žalah je že gužva

..tako in drugače..
ta teden sem šla na mamin grob, v sled prihajajočega dneva mrtvih.
v nekaj minutah sem ga uredila - porezala tisto cipresje ter dodala krizantemco. in to je to. brez velikih priprav in stroškov.
nepotrebno in odveč se mi zdi izgubljati čas in denar za urejanje grobov.
cvet in svečka in dobra misel, ki jo namenim spominu na osebo, ki je v grobu definitivno ni!!

nikoli nisem razumela čemu in zakaj ljudje izgubljajo toliko časa, napora in denarja za to, da je grob lep, poln ikeban in obdan z novim, belim bleščečim peskom..

že kar nekaj ljudi, ki sem jih imela rada, je odšlo na drugo stran.
in že od malih nog nisem verjela, da so te osebe v resnici umrle!
umrle na fizičnem nivoju, a na duhovnem ne!!
to je bilo vedenje, ki je bilo od nekdaj v meni in vsaka nova smrt v mojem življenju, ga je samo še dodatno potrjevala.
vera v življenje, ki nikdar ne umre, je del mene. sem jaz.
zato mi misel na smrt ni težka in življenjske tegobe se mi zazdijo le utrinek, le iluzija v neskončnem življenju moje duše, ki je in ki bo!

čustva navezanosti na osebo, ki jo imamo radi in ki je naša; nas vodijo, da trpimo, da se žalostimo in da negujemo grobove kot zadnje domove naših dragih.

ni zadnjega doma. ni smrti.
samo življenje je,v najrazličnejših oblikah.

in jaz ne želim imeti groba, želim biti raztresena po morju, ki ga neizmerno ljubim.. želim, da se ostanki mojega telesa spojijo z valovi, vetrom, soncem...