dva kovčka? jok brate odpade...

Pred kratkim sem se preselila na Zaplano. Iz Ljubljane, kjer sem živela celih 28 let.
Večkrat sem se že selila. Nič novega.
Vsakič sem opazila, da imam več stvari, predmetov, več vsega.
Vsakič sem tudi ogromno pometala stran ali podarila.
In vedno znova so se mi stvari zopet nabrale.
In stvari so me začele obremenjevati.
Rada bi spakirala vso svojo robo v dva kovčka, hitro in brez komplikacij, se usedla v avto in odpeljala, brez da pogledam nazaj.
Operacija nemogoče.
Vso pohištvo sem pustila v stanovanju, v glavnem tudi posodo in rože; nisem se pa mogla odpovedati svojim knjigam in stvarem na katere sem čustveno vezana; npr. na kristalno posodo za sadje moje mame in še na nekaj njenih reči; prav tako na darilca, ki mi jih je poklonil moj sin ali ljudje, ki so me imeli radi, prav tako ne na cel kup malenkosti in drobnarij, za katere menim, da so nepogrešljivi!
Napaka.
Nič ni nepogrešljivo in nič ni nenadomestljivo.
Svoj dom vedno rada uredim z ljubeznijo in občutkom za vsako malenkost, ki je v njem, saj vem, kako pomembno je biti v prostoru, kjer se dobro počutim.
In stvari, ki me obkrožajo, mi nudijo občutek varnosti.
Zakaj se tako težko odpovedujem stvarem?
Zakaj se na stvari tako navežem? Pa ne na vse.
Racionalno pa dobro vem, da so to le reči, ki jih posedujem, uporabljam samo začasno; samo za čas svojega bivanja na zemlji.
In da ničesar ne bom mogla odnesti s seboj, še svojega telesa ne.
In seveda nisem mogla svojih stvari spakirat v dva kovčka.
Več voženj z avtom je bilo potrebnih, da sem prepeljala vse.
In nekako vem, da se bom enkrat morala odvezat in rada bi to storila prej, preden umrem.