kratek verz

Vselej iščemo večno drugje, ne tu;
vselej se s pogledom umikamo stanju
in videzu sedanjosti; še smrt čakamo tako,
kakor bi sleherni trenutek ne umirali
in se ne porajali znova.
Vendar se nam z vsakim trenutkom
ponuja novo življenje.
Danes, zdaj, ta hip:
to je vse česar se lahko oprimemo.

(avtor neznan)

samo en hip je bil

...danes sem v živo in od blizu videla, kako izgleda srečanje avtomobila in vlaka.
grem zjutraj ven obesit perilo in postanem pozorna na železniško zvočno opozorilo, ki se avtomatsko prižge na prehodu čez progo blizu naše hiše, kadar gre vlak mimo..
pogledam in vidim stoječo lokomotivo in ravnokar prispele policiste, ki so nemočno tekali okrog.
takoj dobim zelo slab občutek v želodcu-madonca, pa ne že spet nesreča!!
približam se, na tirih stoji vlak in na njegovem desnem sprednjem delu je kot bi bil "naliman"avto..
ampak avta sploh ni videti..izgleda kot neki mali avtovček..
joj joj joj...tam notri je oseba, ali celo več oseb...ta trenutek, ko tam stojim in opazujem, so v avtu, ki je skoraj ves pod vlakom - ljudje.
skoraj sem začela jokati.

nekaj sto metrov nazaj je križišče ceste in proge..in usodni trenutek, mogoče nezbranost, sonce posijalo v oči ali kaj podobnega in končalo se je neko življenje - v trenutku!

ta hip sediš v avtu, poslušaš radio, misliš na dan, ki te čaka ali osebo, ki te čaka..naslednji hip zapelješ levo, ne opaziš polzapornice, ki je spuščena z druge strani ceste, in jo mogoče takoj opazijo tisti, ki zavijajo na progo desno, z nasprotne smeri...

si v svojem feelingu...hopa cupa ... in pritisk, sila, neznosna teža te dobesedno pomečka....

vsaka smrt, ki se človeka dotakne, se ga dotakne z razlogom..

mene je smrt te gospe danes spomnila na vse moje drage umrle, četudi nihče ni umrl od vlaka..
spomnila me je tudi na sosedovo Joži, ki je na istem mestu točno 2 leti nazaj naredila samomor..
in spomnila me je (zopet) na mojo minljivost, na krhkost življenja samega in na dejstvo, da je časa vse manj in manj in da ni več kaj za čakat...

verjamem sicer v življenje in častim življenje...
te smrti, ki pa hodijo mimo, me pa opozarjajo, da je življenje tisto za kar se splača potruditi in smrt tisto neizbežno, kar zares lahko ovrednoti življenje.