moj učitelj

moj sin je star že 24 let.
jaz se imam pa še za mlado osebo:)
sama živiva že več kot 20 let.
madonca, da ni bilo enostavno.
niti materialno.
niti čustveno.
niti mentalno.
skozi težke preizkušnje sva šla skupaj.
pravzaprav ne vem, če sem bila dobra mama.
danes bi marsikaj naredila precej drugače, kot sem.
in vem, da moj otrok meni, da ni imel lahkega otroštva.
to me je precej prizadelo, ko mi je povedal.
kajti trudila sem se zelo, da bi imel obilje kot vsi drugi otroci, ne glede na to, da je odraščal brez očeta.
trudila tudi na svoj račun.
vsakdo vidi samo svojo zgodbo.
odrastel je.
postal svoja, samostojna osebnost, z zelo močno voljo.
in postal popolnoma drugačen od mene.
če sem jaz recimo duh, je on materija.
če sem jaz marjetica, je on bodeča neža.
če sem jaz jabolko, je on coca cola.
če sem jaz meditacija, je on marlboro cigareta - ta rdeča:)
in še in še v tem slogu....
ni mi jasno, kako mi je to"ratalo"?!
svojega otroka vzgojiti v popolno nasprotje sebe.
in sprejemanje te njegove različnosti, je zame ena največjih lekcij v življenju.
sprejeti ga takega kot je.
in ne poskušati ga spremeniti, da bi ustrezal mojim "pogledom" na svet.
ko že mislim, da mi je uspelo, pa me spet preseneti s kakšno svojo cvetko marjetko:)
in pritisne na najbolj občutljive gumbe mojih šibkosti.
ne morem spati na lovorikah svoje vzgoje:)

v globini svojega srca, pa močno čutim njegovo nežno plat, njegovo dušo.
in ga imam neizmerno rada.
hvaležna sem mu, da me je izbral za svojo mamo.
moj sin je moj največji učitelj.

mati zemlja/oče sonce

prav gotovo letos vsi željno čakamo pomladi, topline,sončka, zelenih trav, regrata:)...

danes, sem tokom dneva imela nekaj uric časa in sem z veseljem šla na vrt.
narcise že imajo popke.
tulipani so tudi že zunaj.
trobentice, teloh in zvončki cvetijo.
in male, nežne marjetice.
regrat je zastavil na polno.
trava poganja in se barva zeleno.

svoj cvetlični vrt sem očistila posledic snega in ga z grabljami prečesala..
(mama) zemlja je tako lepo zadišala, da sem kar zadihala in se nasmejala.
(oče) sonce je nežno, toplo in vztrajno božal moje telo s svojimi božanskimi žarki in prepustiti se mu je bil en sam užitek.

očiščen, počesan vrt je hvaležnost pošiljal mojemu srcu, ki je trepetalo v sreči sedanjega trenutka.
narciske so mi veselo pokimavale. ostale rastlinice so se zahvaljevale in jaz skupaj z njimi.

za možnost, da sem še tu.
za možnost, da še diham..
da še hodim..
se veselim..
delam..
ljubim..
se učim..
poiskušam kaj novega..
hodim v savno..
se pričkam s svojim odraslim sinom, ki noče "pucat" kopalnice:)
kolesarim..
uživam v hrani..
in v vsem kar mi prinaša življenje...
Življenje je res dragoceno, vsak naš trenutek je dragocen in pomemben.
Mi smo pomembni!
Tako je.

tvoj prav : moj prav

ego je vrag.
imeti prav, za vsako ceno, je velik problem..

pri ljudeh, ki prihajajo k meni na masažo, ponavadi zelo hitro ugotovim kje leži "problem", težava, oz. kje se je zaustavilo, ob kaj se je človek zataknil in kje sam sebi ne dovoli stopiti korak naprej..
kajti ponavadi je to tako: človek največkrat blokira in ovira ravno samega sebe in potem za svoj neuspeh, težavo ali bolezen krivi vse druge okoli sebe; le sebe ne zmore videti kot potencialni vzrok svojega ne-napredka ali bolezni.
starši so me naredili tako/ega.. družba me je zaznamovala.. učitelji so bili krivi.. sorodniki.. splošno stanje v družbi etc...

in kaj si ti sam/a naredil zato, da se stvari izboljšajo, spremenijo?
ja, kaj bom jaz? kako pa lahko jaz kaj spremenim? ste hecni, tadeja.

odločil/a se je za predajo.
ničesar ni mogoče spremeniti, nimam nobenih vzvodov, sem majhen/a, nepomemben/a..
samo poglejte to situacijo, to sprijenost politike, to brezposelnost, to revščino...

odločil/a se je za revščino (tudi mentalno), za občutek nemoči in občutek žrtve.
za strah.

jaz povem, da ima drugo možnost. da dokler je živ, lahko spreminja stvari, se odloča drugače, da so vzroki za težave v njem samem in da svet ni zlovešča vešča, ki komaj čaka, da mu začne opletati okoli glave in ga onemogočati.

zelo pogosto ljudje nočejo slišati tega, vrtijo mi stare zgodbe, katerim so začeli verjeti še sami in vztrajno iščejo rešitev izven sebe, čudežno zdravilo in čarobno formulo za rešitev vseh težav.

kaj takega ne obstaja, dragi moji.

in se zalotim kako jim "vsiljujem" svoj pogled na stvari, tisti svoj prav, ki ga vidim skozi svojo zgodbo, svojo izkušnjo; pri tem pa hitro začutim njihov odpor in obrambo.

seveda, ker jim poskušam prinesti rešitev (svojo videnje) na pladnju.
in tudi kadar je človek že dovolj zrel, da sliši še drugačen vidik zgodbe, mu ga tudi takrat ne smem servirati direktno, ampak pomagati, da sam pride do njega.

ne smem pomagati, dokler me človek sam ne zaprosi za pomoč.

včasih mi je zaradi tega hudo, ker bi bilo potrebno tako malo, da se stvari premaknejo, pa ne morem nič izsiliti..
kajti vsak od nas napreduje na svoji poti s hitrostjo, ki je primerna ravno za njega.

ni pomembno kako jaz vidim drugega, temveč kako drugi vidi samega sebe!

v navdušenju, ki me včasih preplavlja, se zato raje zaustavim in pustim človeku, da ima svoj prav.
in si dovolim ne forsirati svojega.
nobena izkušnja in nobeno učenje na naši poti življenja ni zaman in ni izgubljeno.

učim se tudi sama. kar naprej.
kako prelepo je to življenje!:)