Bolnica. Hladna, kovinska in starinska..
V njej leži starejša gospa. Prvič v življenju pristala na bolniški postelji. V veliki beli Ljubljani.
Prihaja iz male vasi, iz prijetne kmečke domačije, lepega, čistega okolja.
Vse življenje pridna ...kot mravljica. Delovna, marljiva, tiha in skromna.
Vse v življenju je vedno vzela za dobro, vse se ji je tudi vračalo z dobrim, na nek način. Mogoče ne vedno tak, kakršnega si je nekoč v mladosti želela, ampak življenje na svoj način vedno podari to, kar vanj vložimo.
Z ljubeznijo domačih, z vnuki, pravnuki..
Gospa, ki si je v otroštvu želela postati učiteljica, ampak takoj po vojni denarja niti za hrano ni bilo, kaj šele šolo.
Tako je svoje sanje počasi in neslišno skrila, se v delo zatopila in na svojo žalost pozabila.
Tako se ta tiha in mirna gospa znajde v ustanovi, kjer si nihče ne želi ostati.
Vse uboga. Nič si ne drzne ugovarjati, saj oni dobro vedo kaj delajo!
Kdo pa sem jaz- nevedna , neizobražena ženska, ki je celo življenje delala na njivah in hlevu, ki ni videla nič sveta, nobene šole, izkušnje nima?!
Zobne proteze ji ne dovolijo uporabljati, zato lahko je samo tekočo hrano.
Ker je čisto brez zob, niti razločno ne more govoriti.
In ker je stara več kot 80 let, z resnim zdravstvenim problemom, ima morda težave z dvigovanjem, obračanjem, premikanjem in vsemi samoposebi umevnimi fiziološkimi procesi.
Negovalno osebje, strežnice, sestre.. niso preveč potrpežljive z njo. Ker ne dosega njihovih standardov, jo tudi nekoliko okregajo, mogoče celo s povišanim tonom.
Ko pride bolečina, je hudo. Tudi zajočeš lahko..
Vsak bolnik je človek, in vsak človek ima nekoga, kateremu je mar zanj.
Kateri ga ima rad. Kateremu ni vseeno, na kak način se negovalno osebje (in vsi drugi) obnaša do osebe, ki mu je draga.
Ta skoraj nevidna oseba v sobi drugega nadstropja neke ljubljanske bolnišnice, srčno upam, da je dobila protibolečinska zdravila, in mogoče vsaj en stavek, ki ji ne bo dal čutiti, da jim je odveč, da ne marajo svojega dela in da jim je prepuščena na (ne) milost. Kajti tudi preprosta kmečka žena ima nekoga, ki jo ima rad.
V tem primeru cel kup ljudi.
V njej leži starejša gospa. Prvič v življenju pristala na bolniški postelji. V veliki beli Ljubljani.
Prihaja iz male vasi, iz prijetne kmečke domačije, lepega, čistega okolja.
Vse življenje pridna ...kot mravljica. Delovna, marljiva, tiha in skromna.
Vse v življenju je vedno vzela za dobro, vse se ji je tudi vračalo z dobrim, na nek način. Mogoče ne vedno tak, kakršnega si je nekoč v mladosti želela, ampak življenje na svoj način vedno podari to, kar vanj vložimo.
Z ljubeznijo domačih, z vnuki, pravnuki..
Gospa, ki si je v otroštvu želela postati učiteljica, ampak takoj po vojni denarja niti za hrano ni bilo, kaj šele šolo.
Tako je svoje sanje počasi in neslišno skrila, se v delo zatopila in na svojo žalost pozabila.
Tako se ta tiha in mirna gospa znajde v ustanovi, kjer si nihče ne želi ostati.
Vse uboga. Nič si ne drzne ugovarjati, saj oni dobro vedo kaj delajo!
Kdo pa sem jaz- nevedna , neizobražena ženska, ki je celo življenje delala na njivah in hlevu, ki ni videla nič sveta, nobene šole, izkušnje nima?!
Zobne proteze ji ne dovolijo uporabljati, zato lahko je samo tekočo hrano.
Ker je čisto brez zob, niti razločno ne more govoriti.
In ker je stara več kot 80 let, z resnim zdravstvenim problemom, ima morda težave z dvigovanjem, obračanjem, premikanjem in vsemi samoposebi umevnimi fiziološkimi procesi.
Negovalno osebje, strežnice, sestre.. niso preveč potrpežljive z njo. Ker ne dosega njihovih standardov, jo tudi nekoliko okregajo, mogoče celo s povišanim tonom.
Ko pride bolečina, je hudo. Tudi zajočeš lahko..
Vsak bolnik je človek, in vsak človek ima nekoga, kateremu je mar zanj.
Kateri ga ima rad. Kateremu ni vseeno, na kak način se negovalno osebje (in vsi drugi) obnaša do osebe, ki mu je draga.
Ta skoraj nevidna oseba v sobi drugega nadstropja neke ljubljanske bolnišnice, srčno upam, da je dobila protibolečinska zdravila, in mogoče vsaj en stavek, ki ji ne bo dal čutiti, da jim je odveč, da ne marajo svojega dela in da jim je prepuščena na (ne) milost. Kajti tudi preprosta kmečka žena ima nekoga, ki jo ima rad.
V tem primeru cel kup ljudi.
