dajanje..zakaj že?

..danes, ko sem šla po mestu, sem zopet opazila nekaj ljudi, ki prosjačijo na običajnih mestih.
bilo je pod nulo, zeblo me je, ko sem hodila, kako bi me šele zeblo, če bi dlje časa stala na mestu..

običajno nikoli ne prezrem teh ljudi in skoraj redno stisnem kak euro - zdaj temu - zdaj onemu, da vsak dobi na vsake toliko časa.

danes sem se pa zavestno ustavila, ko sem že segla po denarnici, kajti naenkrat sem se zavedala vzroka zato, da bom dala denar tej osebi.. in vzrok je bil v tem, da sem bila zeloo vesela, da imam topel dom, tople obleke in denar, ki priteka v moje življenje...in da sem imela slab občutek ob tem, ko sem gledala tega človeka in njegovo stisko, pa sem mu nameravala dati iz "napačnega" razloga - iz svojega občutka slabe vesti.

morala pa bi mu dati iz odprtega srca, iz želje da dam, neglede na karkoli;
samo da dam, da nekomu pomagam - zgolj iz lastne želje po tem.
mislim, da je to edini pravi namen pomoči drugemu.

in sedaj je čas obdarovanj, čas razmišljanja o drugih - o tem kako, s čim naj jih obdarimo?!
mogoče je tudi čas razmišljanja o tem zakaj obdarimo nekoga?
če izvzamemo, da je to tradicija in običaj seveda;
kaj se skriva za našimi darovi?

kateri naši občutki so v naših darilih?

je to mogoče občutek: poglej me kako sem dobra, kako pozorna do tebe...
ali : jaz imam za božič vse kar potrebujem - ti reveži pa so ali bolni, ali sami ali brez denarja in res ne morem biti taka packa, da ne bi mislila tudi na njih, ko pa mi gre dobro...mogoče pa bo tudi meni nekoč šlo slabo in bom potrebovala pomoč...
torej neka vrsta preračunljivosti za takrat, ko se bo situacija obrnila in si želim že sedaj zagarantirati pritok dobrin...
ali: joj res upam, da bo tole prekrasno in drago darilo mojemu otroku vsaj malo nadomestilo vso tisto mojo odsotnost med letom, upam, da bo pozabil na to...
ali: mogoče me bodo pa sedaj opazili in imeli radi...
ali pa se čutimo dolžni vrniti pozornost, ki nam jo je nekdo že iskazal.

skratka, za dajanjem daril je zadaj mnogokrat lahko precej občutkov, ki nimajo veze s samim smislom obdarovanja, ampak z našim odnosom do obdarovanca in sicer nerazrešenim in delom sebe na katerega nam je večkrat preboleče pogledati, ker naletimo na bolečino, žalost in osamljenost. in to našo!!! svojo.

in zato danes nisem želela dati eura tistemu premrlemu moškemu, ki me je videl kako sem segla po torbi in me potem srepo prebodel z očmi, ko sem potegnila roko nazaj, ga pogledala v oči in rekla: sory!
sklenila sem, da bom dajala samo iz čistega srca in želje, da nekomu res pomagam in ne zaradi občutka krivde, ker jaz imam, drugi pa nimajo!
in to omogoči samo odprto srce!
odpirajo se nam srca,
ker svetloba neskončne ljubezni počasi prodira skozi temo,
nas objema, preveva in podpira v tem, da smo kar smo in da živimo svoj namen!