13-smrt/ponovno rojstvo

Včeraj sem sanjala, da sem bila preganjana od ljudi s puškami, ki so me iskali, da me pokončajo.
Na koncu me je nekdo od njih našel. Skrila sem se v neko grmovje, počepnila, in poskušala biti čimmanjša in neopazna.
S puško je počasi odmaknil veje grmovja in cev usmeril proti mojemu obrazu.
Močan občutek je spreletel celo moje bitje, občutek: to je sedaj to, prišel je konec, tu smo...
Ta občutek ni bil v celoti strašljiv, bolj nekako močno radoveden ob zavedanju, da sem blizu najpomebnejšemu trenutku svojega življenja (poleg rojstva seveda), močno me je pretresel..
V trenutku, ko naj bi cev sprožila, sem počasi in previdno odprla svoje levo oko in iskala cev in vojaka - v sobi kjer sem spala seveda; torej zbudila sem se in prvi hip nisem vedela ali sem živa ali mrtva!?
Pred leti sem že sanjala nekaj podobnega; nekdo mi je s pištolo na sencah igral rusko ruleto.
In ko je nekajkrat sprožila v prazno, je bil zadnji strel tisti, ki naj bi bil v polno; spet sem se prebudila precej pretresena.
In občutki pred "smrtjo" so bili precej podobni tem zadnjim - ne hud strah, temveč bolj nelagodnost ob dejstvu, da bom prekmalu umrla in radovednost: kaj sledi sedaj!

V gimnaziji sem imela prečudovito prijateljico. Ona me je poiskala in navezala sem eno najlepših prijateljstev v svojem življenju.
Eva.
Bila je angelsko bitje. Lepa, s svojimi velikimi iskrenimi očmi, zaupljiva, iskrena in sprejemljiva.
Nikdar med nama ni bilo sence zavisti, nevoščljivosti ali kakršnihkoli občutkov več ali manj vrednosti. Bili sva enakovredni in to sva obe čutili in priznavali druga pri drugi. Popolnoma sva se sprejemali. Niti enkrat se nisva sporekli ali prišli v navzkrižje.
Po maturi naju je življenje razdružilo. Zelo redko sem jo srečala. Vsakič je bilo, kot da vmesnega časa sploh ni, bližina med nama je vedno ostala.
Potem je dolga leta nisem videla, nisem vedela kje živi, kaj se z njo dogaja, nič?!
In pred leti mi brat pove, da je slišal, da je Eva umrla.
Nič več kot to ni vedel.
Saj veste kako zaboli, ko izgubiš nekoga, za vedno.
Eva je šla nazaj domov, ne da bi mi povedala, se poslovila od mene.
Pred dnevi sem bila prvič po vsem tem času v njenem rojstnem kraju.
Poiskala sem njen grob.
Tako neresnično je izgledalo, kot da v kakem filmu gledam sebe, kako stojim na grobu nekoga, ki mi je bil včasih zelo drag.

Smrt je zame ponovno rojstvo v življenje, ki obstaja vedno.
Ko umremo tu, se rodimo tam; in ko umremo tam, se rodimo tu.
In 13-ka je karta velike arkane tarota z naslovom Smrt/ponovno rojstvo.
Da se sploh lahko nekje rodimo, moramo nekje drugje umreti.
http://www.majnica.com/tarot.html

levitev

Kača sem, ki se levi.
Svojo pretesno, staro obleko počasi slačim; nova pa je še pri krojaču, nedokončana.
Pod obleko sem ranljiva, moja koža je nežna, moje telo izpostavljeno.
S krojaćem se dogovarjava o moji novi koži. Usklajujeva želje s potrebami.
Medtem pa, kot da ne vem več kdo sem?!
Obleka me na nek način označuje.
Pižama je za počitek.
Trenirka je za rekreacijo in delo na vrtu, recimo.
Kavbojke so za vsakdanje opravke.
Poletne oblekice so za uživanje v poletju.
Kopalke za na plažo. Etc.
Vsaka obleka ima svojo vlogo in mene v njej.
Sem nešteto vlog in včasih ne najdem več prvinske, prvotne Tadeje.
Smrt/ponovno rojstvo!