Poletna noč

Danes poslušam star cd Marjane Deržaj, med vožnjo, malo daljšo vožnjo.
Sonce prijetno greje skozi prednje steklo. Avto lepo teče. Promet zmeren, na avtocesti..
Zaslišim - Poletna noč... bila je najin dom..
Čudovita interpretacija Marjane, kar purjo kolt dobim:)
Ponese me med spomine, mojih ljubezenskih doživetij.
Vprašam se: Ali je kje kak moški s katerim bi si želela znova doživeti Poletno noč?
Brskam po spominu.
Nikogar ne najdem.
Vsa moja razmerja so dokončana, odpuščena...nobenega hrepenenja, nobene želje po komerkoli.

Vendar pa me prešine spomin na ljubezen, ki je bila prekinjena na silo.
Prekinjena s smrtjo, brez slovesa, brez besed, pojasnila.
Vprašam se: Kako bi preživela najino zadnjo skupno noč, če bi vedela, da je zadnja?
Vsak najin trenutek, vsako minuto bi želela doživeti zavestno in v vsej popolnosti..
Držala bi ga za roke, ga gledala v oči, mu povedala vse nikoli izrečene besede, se mu opravičila za vsako moje neprijazno ali nezrelo dejanje, nežno božala njegov obraz, občutila toploto, bližino..poslušala njegove besede, bitje njegovega srca..

Obžalovanje= nesmisel.
Izkušnja.
Cenim odnos v katerem sem sedaj, moškega s katerim sem in najine skupne trenutke.
Poletna noč se zgodi vsako poletje znova.
Pa tudi zima ni izjema:)