sončni portal v ljubljani

vsake toliko časa (pa ne tako redko) imamo tudi v ljubljani prečudovite sončne zahode in nocoj je že bil eden takih...tam nekje nad toškim čelom, kjer zahaja sonce; se je odprl nekakšen portal oranžno rumene zlate svetlobe... izgledalo je čudovito in mogočno. ko sem to opazila, sem se kar ustavila in občudovala in obžalovala, ker nimam pravega fotoaparata, ampak tudi mobi je dal približno sliko.

in zavedala sem se lepote življenja in planeta na katerem živim!!

in spomnila sem se vseh tistih ljudi, ki jih ni več z menoj in ki sem jih imela rada...

in spomnila sem se tistih, ki so še živi in jih ni z menoj, pa jih imam tudi rada...

in spomnila sem se vseh, ki stokajo kako je življenje težko in naporno, obenem pa so zdravi, inteligentni in sposobni...

spoznala sem nepokretne ljudi, ki so življenje živeli v posteljah...

ljudi s posebnimi potrebami vseh vrst, ki se niso pustili malodušju in pogumno živijo v okviru in čez okvire svojih zmožnosti...

otroke, ki so bili invalidi od rojstva; njihove bolečine,upanja in iskrice v očeh...

neozdravljivo bolne, ki se niso pustili motiti v uživanju tega življenja do konca...

starčke, ki so umirali sami v posteljah doma...

starčke, ki so samevali obkroženi z ljudmi -v domovih za upokojence ali pri svojih bližnjih...

kot nekak flesh so šli vsi ti obrazi skozi mojo glavo in spoznala sem kako veliko bogastvo je vsak od njih pustil v mojem življenju...

odtis stopinje v mojem srcu...

življenje je zares prekrasno in zares rada ga živim!

avtodestruktivnost narave in človeka

pred dobrim letom je v okolici Ljubljane ter v kamniških gozdovih huda ujma pustošila po gozdovih.

med drugim je bil na tapeti tudi smledniški hrib, kamor se večkrat zatečem na krajši sprehod, ker običajno ni preveč ljudi in lahko v miru razmišljam in se prepuščam domišljiji...

nekaj tednov po tej nevihti sem šla zopet na smlednik in sem bila šokirana nad tem kaj in kako lahko narava deluje in kakšne moči se skrivajo v njej!!

pretresena sem bila in žalostna, ker je bila narava resnično ranjena in moj zavetnik gozd zelo močno poškodovan...

cela pobočja so bila pokošena, debla odrezana na raznih koncih in zdelo se je, da bo potrebno ogromno dela, truda in časa, da se bo stvar zacelila, pravzaprav desetletja..

pred nekaj dnevi sem zopet šla tja; na nekaterih pobočjih se je poznala pridna roka lastnika, ki je pospravil, nažagal, zložil debla in veje...na drugih pa pa se praktično še ni kaj dosti spremenilo in debla še vedno žalostno in ranjeno zrejo v nebo in čakajo...

(vem, da so drva za kurjavo precej draga, ampak tu konkretno propadajo..)

med sprehodom med temi ranjenimi drevesi se mi je utrnila misel, kako je narava v tem primeru delovala proti sebi, poškodovala je sama sebe in vprašala sem se

zakaj?

zakaj se je samouničila?

kje je vzrok?

česa je bilo preveč?

je bilo česa premalo?

in nehote mi je primerjava ušla na človeka in njegov odnos do sebe!

v moji bližini so trenutno 3 osebe, ki so zbolele za rakom; vsaka v različnem obdobju, tako življenja, kot bolezni.

nekako od strani spremljam njihovo pot in boj z boleznijo.

rak je zame zelo kompleksna bolezen, ki nikakor nima le fizične razsežnosti, temveč tudi duhovno, energetsko, čustveno, mentalno.

in iskanje vzroka je vedno spuščanje vase in soočanje s seboj in svojo avtodestruktivnostjo!

in zato menim, da se je zdravljenja dobro lotiti celostno, ne le na fizičnem nivoju.

in to ni enostaven proces, posebej še zato, ker pri nas nimaš zadostne podpore v uradnih vejah medicine, niti nimaš nikakršne predstavitvene možnosti vseh možnih principov zdravljenja in si zato bolj ali manj prepuščen svoji iznajdljivosti.

toda nihče na tem svetu ni sam in nihče edini...in pravijo, da to kar je nekomu že uspelo, lahko uspe tudi meni ali tebi, zato upanje nikoli ne sme biti izgubljeno.

NIKOLI!

dokler smo živi je možnost!

je upanje, je vera in je ljubezen!

in ljubezen je najmočnejša!