pred dobrim letom je v okolici Ljubljane ter v kamniških gozdovih huda ujma pustošila po gozdovih.
med drugim je bil na tapeti tudi smledniški hrib, kamor se večkrat zatečem na krajši sprehod, ker običajno ni preveč ljudi in lahko v miru razmišljam in se prepuščam domišljiji...
nekaj tednov po tej nevihti sem šla zopet na smlednik in sem bila šokirana nad tem kaj in kako lahko narava deluje in kakšne moči se skrivajo v njej!!
pretresena sem bila in žalostna, ker je bila narava resnično ranjena in moj zavetnik gozd zelo močno poškodovan...
cela pobočja so bila pokošena, debla odrezana na raznih koncih in zdelo se je, da bo potrebno ogromno dela, truda in časa, da se bo stvar zacelila, pravzaprav desetletja..
pred nekaj dnevi sem zopet šla tja; na nekaterih pobočjih se je poznala pridna roka lastnika, ki je pospravil, nažagal, zložil debla in veje...na drugih pa pa se praktično še ni kaj dosti spremenilo in debla še vedno žalostno in ranjeno zrejo v nebo in čakajo...
(vem, da so drva za kurjavo precej draga, ampak tu konkretno propadajo..)
med sprehodom med temi ranjenimi drevesi se mi je utrnila misel, kako je narava v tem primeru delovala proti sebi, poškodovala je sama sebe in vprašala sem se
zakaj?
zakaj se je samouničila?
kje je vzrok?
česa je bilo preveč?
je bilo česa premalo?
in nehote mi je primerjava ušla na človeka in njegov odnos do sebe!
v moji bližini so trenutno 3 osebe, ki so zbolele za rakom; vsaka v različnem obdobju, tako življenja, kot bolezni.
nekako od strani spremljam njihovo pot in boj z boleznijo.
rak je zame zelo kompleksna bolezen, ki nikakor nima le fizične razsežnosti, temveč tudi duhovno, energetsko, čustveno, mentalno.
in iskanje vzroka je vedno spuščanje vase in soočanje s seboj in svojo avtodestruktivnostjo!
in zato menim, da se je zdravljenja dobro lotiti celostno, ne le na fizičnem nivoju.
in to ni enostaven proces, posebej še zato, ker pri nas nimaš zadostne podpore v uradnih vejah medicine, niti nimaš nikakršne predstavitvene možnosti vseh možnih principov zdravljenja in si zato bolj ali manj prepuščen svoji iznajdljivosti.
toda nihče na tem svetu ni sam in nihče edini...in pravijo, da to kar je nekomu že uspelo, lahko uspe tudi meni ali tebi, zato upanje nikoli ne sme biti izgubljeno.
NIKOLI!
dokler smo živi je možnost!
je upanje, je vera in je ljubezen!
in ljubezen je najmočnejša!
Ni komentarjev:
Objavite komentar