naslov mi je ušel:)

Nocoj sem na Tv gledala film.
Žalostna zgodba.
Ženska ostane sama, ker ji mož umre, za možganskim tumorjem.
Imela sta se rada.
Velika ljubezen.
Film prikazuje čas po njegovi smrti, z inserti njune zgodbe in čas njenega prilagajanaja na novo situacijo.
Žalost.
Velika bolečina.
Nesprejemanje nove situacije.
In mož ji, preden umre napiše nekaj pisem in organizira, da jih žena dobi ob pravem času, v določenih presledkih.
Ta pisma ji pravzaprav zelo pomagajo pri prebolevanju in vnovičnem vklapljanju v življenje.
Zavestno jo vodijo skozi nek proces, katerega cilj in konec je njen nov začetek.

Kmalu bo 22 let, kar je umrl moj življenjski partner.
Bila sem zelo mlada.
In imela sva 4-letnega sinčka.
In bil je moja velika mladostna ljubezen.
In ja, samomor je naredil.
Česar sem se spomnila v tem filmu je to, s kolikšno bolečino, žalostjo, objokovanjem in rano sem se morala spoprijemati še kar nekaj naslednjih let po njegovi smrti!!
Kakšne neverjetne reči sem preživela.
Vem, veliko ljudi jih.
Ampak, ko se ti dogajajo, misliš, da si edini v tem.
In misliš, da bolečina nikoli več ne bo minila.
In misliš, da žalost nikoli več ne bo prešla.
In misliš, da nikoli več ne boš srečen, niti zaljubljen, vesel.
Ne moreš si predstavljati, da bo kdaj sploh še drugače.
Pravzaprav ne želiš, da je drugače, ker meniš, da boš s tem oskrunil spomin na ljubezen, na ljubljenega.
In ljudem, ki ti govorijo, da čas celi vse rane, se samo nejeverno nasmihaš in si misliš:Kaj trobezljajo te neumnosti?
Zajebano je, zajebano hudo je.
Čez dobra dva meseca bo 22 let od tega.
In seveda živa sem še. In srečna, vesela, ljubljena..
Uživam v tem kar sem postala skozi vse to.
Cenim vse to, kar sem dobila skozi to močno preiskušnjo.
Spremenilo me je. In hvaležna sem temu.
Življenje je veličastno. V vseh ozirih.
Življenje je nekaj v čemer naj bi konec koncev uživali, se radostili in ga slavili.
In tudi skozi največjo bolečino, žalost in rano lahko najbolj polno doživiš slavo življenja.

Gospa, vam lahko pomagam?

Pred kratkim sem se preselila na Zaplano.
Poleg vseh ostalih sprememb sem zamenjala tudi bencinsko črpalko.
Vsakdo, ki ima avto ve, da si šofer izbere črpalko, ki je ponavadi blizu doma, na kateri najpogosteje toči gorivo in opravlja ostale tekoče stvari okrog avtomobila.
Spominjam se še časov, ko samopostrežne "pumpe" pri nas sploh še niso obstajale.
Ko si pripeljal na pumpo, ti niti iz avtomobila ni bilo treba stopiti; skozi odprto okno si črpalkarju dal ključe in rekel:"Polno." Recimo.
Nisi si mazal rok, niti zato porabljal polivinilastih rokavic.
Črpalkar te je ponavadi vprašal:"Lahko še kako pomagam?" Rekel si: "Hvala." In odpeljal.
Zelo "nobel" in zelo prijetno za nas šofer-ke.
Kadar sem potrebovala "napumpat" gume, mi jih nikdar ni bilo treba sami. Vedno so pomagali ustrežljivi črpalkarji. Tudi zamenjat pregorelo žarnico ni bil nikoli problem, celo brisalce so mi menjali.
In neizmerno sem bila hvaležna tem fantom.
S prihodom samopostrežnih črpalk se je vse spremenilo. In to na slabše. Za nas šoferje/ke.
Kot prvo, si bila na pumpi odsedaj naprej prepuščena sama sebi. In če si že nekako uspela natočit gorivo, se je znalo pa pri polnjenju pnevmatik sigurno zaustavit. Največkrat že zaradi tega, ker so bili tisti mali črni pokrovčki na ventilčkih tako trdno zašraufani, da jih niti pod razno nisi mogla odvit. In si mogla it noter in prosit za pomoč. In vsa prijaznost in pripravljenost pomagati je kar nekam ispuhtela. Zelo nerad, s pogledom, ki ubija, je šel gospod s teboj in ti pomagal.
Brez, da se kaj poheca s teboj ali reče vsaj kako banalno vsakdanjo besedo.
Kam so dali vse te stare dobre črpalkarje, ki so bili napol mehaniki in v celoti ljudje??
Še huje se je to stopnjevalo, odkar so pumpe postale pravi supermarketi. Tam so začele delati še punce, katerih itak ne moreš prosit naj ti gredo pomagat opravit neko moško delo pri avtu.
In jaz samostojna voznica sem se morala znajti kakor veš ali znaš. Največkrat sem za pomoč prosila druge šoferje-moške seveda.
Da dejstva, da na črpalkah prodajajo vsega boga, tistega kar pa človek zares potrebuje okoli avtomobila, je pa ponavadi najmanj - sploh ne omenjam!
Sčasoma sem opazila, da so črpalkarji izven Ljubljane precej bolj prijazni in ustrežljivi, kot pa naši ljubljanski. To niso bile izjeme, ampak že skoraj pravilo.
No, ker se človek vsega hudega navadi, sem se navadila tudi na to.
In zato sedaj brez težav sama napumpam pnevmatike, vem tudi kako visok tlak je priporočljivo imet, če pa je zamašek preveč na trdo zašraufan, imam pa še vedno problem:)

Danes sem se odločila na pumpi na Vrhniki napumpat gumo.
Pripeljem, napumpam. Vse štima. Potem me nek človek ogovori:"Gospa, vam lahko pomagam?"
Ostrmela sem in kar nisem mogla verjet.
Črpalkar, ki je pravkar prišel mimo, mi je prijazno ponujal pomoč. In ker nisem odgovorila takoj, me vpraša še enkrat.
Lepo se mu zahvalim. In zelo prijetno presenečena odpeljem dalje.
Ne spomnim se kdaj nazadnje mi je črpalkar sam od sebe ponujal pomoč.
V Ljubljani mislim, da sploh nikoli.
To je črpalka na desni strani v smeri Lj, pred uvozom na avtocesto.
Pohvala!
Že imam svojo novo črpalko.