Ker naj bi imela 87% možnosti, da dobi raka dojk.
Vsaka ženska, ki je danes to prebrala, se je najverjetneje zdrznila, zgrozila, začudila...
Prsi so eden izmed najlepših delov ženskega telesa.
Prsi so ženska moč in atribut. So njena lepota, njena nežnost in milina. Njen vir užitka in prva hrana njenemu otročku. So povezava med nebom in zemljo. So ženska.
Odrezati si bo dala še jajčnike. Ker obstaja 50 % možnosti, da na njih dobi raka.
In pri 37-ih bo padla v menopavzo.
To pomeni, da bo najverjetneje do konca življenja na umetnih hormonih.
Še vedno pa je v 5 % še možno, da rak vseeno pride.
Komaj lahko si predstavljam grozo in strah, ki ga lahko občuti neka ženska, da se odloči za tako drastičen poseg v svoje telo.
Strah, ki ne preneha. Strah, ki vseskozi ždi v ozadju in preži na vsako še tako malo asociacijo, da lahko v hipu vzplamti v ogromno grožnjo, v obris starke s črno kuto in koso v roki.
Zares težko mora biti nenehno živeti s takim strahom.
Moja mama je zbolela za rakom debelega črevesja, še pred 50- im letom.
Njen boj je trajal nekaj več kot 2 leti.
Stara sem bila 32 let, ko je umrla.
Tudi njen oče (moj ded) je umrl za rakom.
Nič kaj obetavna genetska dediščina.
In ker nočem, da me neka stvar obvladuje, sem se odločila aktivno in neposredno spopasti se z njim.
In kako lahko to naredim?
Postala sem prostovoljka na ljubljanskem Onkološkem inštitutu.
Vsak petek ob 7-ih zjutraj sem malce krmežljavih oči nastopila svoje 3-4 urno delo v 3. nadstropju E oddelka, kamor so bili napoteni zunanji pacienti na operacijo.
Ljudje, kot jaz in vi.
Ljudje, ki so preživeli že vse preglede, diagnoze, rentgene etc. In so bili tešči.
Svojci, ki so jih spremljali, so že odšli.
Stali so tam na začetku hodnika, nebogljeni in prestrašeni.
Ter tako zelo sami.
Moja začetna zaspanost me je v hipu minila.
Moje delo je bilo, da jim pomagam pri predpripravah na operacijo. Spremljala sem jih po stavbi še na dodatne preglede, na druge konce ogromnega onko-labirinta, jim razložila kakšno formalnost, bila z njimi, ko smo čakali..
Z vsakim in vedno, sem se z njimi (včasih le za trenutek ali dva), povezala na človeški ravni, na ravni srca. Vse potrebe po biti nekaj, kar nisi, so odpadle. Tudi pri meni. Na nek bizaren način zelo osvobajajoč občutek.
Kak petek nisem zmogla. Prosila sem kako drugo prostovoljko, da me zamenja.
In sem se raje sprehajala po pritličju, med ambulantami, po avli ali oddelkih.
Vsak petek sem svojemu strahu odkrito pogledala v oči.
Včasih je zelo, zelo bolelo, še več dni potem, mogoče celo do drugega petka.
Nikamor nisem zbežala in niti en petek nisem manjkala.
Nekateri, ki so vedeli kam hodim, so me z začudenjem spraševali, kaj mi vendar je? Da je treba bežati iz takih krajev, ne pa prostovoljno hoditi tja!
Eno leto sem potrebovala, da sem bila ozdravljena največjega strahu v svojem življenju.
Minil je neopazno. Kar naenkrat sem opazila, da mi je hoditi tja postalo lahko. Znosno. Celo rada sem šla. Takrat sem se zavedala, da je prišel čas. Da sem tu končala svojo zgodbo.
Tako približno si lahko predstavljam, kako je živeti s takim bremenom.
Še vedno pa si ne morem predstavljati mojih prsi (čeprav malih) odrezanih, ležati na kirurški mizi in mojih jajčnikov v koritu za odpadke, ko so pa vendar še zdravi.
Častim in slavim svoje telo in svoje zdravje.
Vsak trenutek se potrudim, da ga ne zlorabim ali dopustim kakršnokoli zlorabo.
In ljubeče skrbim zase. zares ljubeče. Po današnjem dnevu pa še sploh.
