petek, 21. avgust 2009

sava, nagci, smeti in jaz

pasja vročina je.
in se jaz namenim malo posončit in poležat ob reki, naši najdaljši, ponosu naše domovine:)

na Tacnu, kjer to običajno počnem so imeli trening za tekmovanje v kajak kanuju, ki bo ta vikend.
polno ljudi, organizirajo, pripravljajo, ni miru...

potem se spomnim, da bi šla k črnuškemu mostu.
še nikoli nisem bila tam in me zanima kako je?!
vem, da se ljudje tam sončijo, tudi nagci.

ko se sparkiram, še kar normalno vse izgleda:)
potem se odpravim ob bregu, po potki, ki pelje ob robu gozda, v smeri proti Gameljnam.

ogromen kup smeti me pozdravi že na začetku.
in posamezne smeti me pozdravljajo neprestano, vso pot, v vseh možnih pojavnih oblikah...
v gozdu in ob reki leži vsa packarija, ki jo človeška lenoba, nemarnost in brezobzirnost puščata tam..
postanem kar malo žalostna.

vseeno začnem iskati primeren prostorček.
hm. zanimivo. povsod sami moški. in to nagi moški.
prav nič mi ni jasno. kje so ženske? ali pari?
grem dalje in naletim na tri oblečene ženske (mislim na kopalke, nič zgoraj brez,
vse zakrito)
optimistično iščem dalje..z namenom, da najdem prostorček kjer bi se sončila kaka gola ženska, da se ji pridružim, da ne bo(va) osamljena(i)..

po poti srečujem moške, ki korakajo sem in tja, kot da so v ljubljani na Čopovi s prav posebnim namenom, ne pa v samotnem gozdu, kjer nimaš za pod milim nebom kaj počet:)

zaštekam da je vsaj polovica teh moških -gayev; petina, mogoče šestina normalnih, ostali pa so vemo kaj-ff ali onanisti (ne vem ali se tako reče, saj vemo na kaj mislim kajne?)

včasih, pred leti, ko sem bila še mlajša in imela več energije, bi mogoče lažje preživela takšno sceno, ampak danes- hvala lepa ljubavi, ne da se mi s tem ukvarjat in jo uberem po potki nazaj proti avtu.
spotoma srečujem dva moška, prehiti me enkrat en in počaka malo naprej v grmovju...potem pride mimo drugi in se postavi nekaj metrov stran od njega...in to se ponovi 3x..
madonca, a imasta jezik ali kaj?? pa dajta se že zmenit enkrat no:)

približam se še reki in sem zgrožena še 1x.
umazana, ljudje božji, naša reka Sava je pri črnuškem mostu ena navadna packarija zeleno rjavkaste barve. kamenje in dno reke so rjavkasti, zasluzeni, zelenkasto neprijazni:(
ob parkirišču naletim na tablo, s katere me republika Slovenija opozarja, da je kopanje v tej reki zdravju nevarno. nič kaj obetavno, da te država svari pred tem.
oz. življenje v tej državi je potemtakem mogoče tudi zdravju nevarno :) ):

in odpujsala sem domov:)

sreda, 19. avgust 2009

nekaj samo za ženske...

Janet Street - Porter pravi in jaz se ji pridružujem:

ŽIVLJENJE JE ZA POPIZDIT PREKRATKO :

da bi travmirala, ker si starejša od štirideset let, brez prijateljev in denarja

da bi zapravila sto evrov za obrazno kremo

da bi se tlačila v obleke številka 36

da bi kuhala kot mojstri na televiziji

da bi verjela vsemu, kar ti rečejo moški

da bi se pogovarjala s puščobami

da bi ga preživela v eni sami dolgočasni službi

da bi zapravljala denar za nobel toplice

da bi ti kdo zapovedoval, kako naj si opremiš dom

da bi bila sužnja mode

da bi si postavljala pravila, ki se jih ne moreš držati

BRAVO JANET!!

torek, 18. avgust 2009

prosim poslušajte...

Kadar prosim, da me poslušajte, vi pa mi pričnete dajati nasvete, niste storili, kakor sem vas prosil.

Kadar prosim, da me poslušajte, vi pa mi pričnete razlagati, da narobe čutim, teptate moja čustva.

Kadar prosim, da me poslušajte, vi pa se pričnete truditi, da bi mi pomagali rešiti težavo, mi s tem ne ustrežete, pa naj se vam zdi to še tako čudno.

POSLUŠAJTE!
Samo to vas prosim, nič ne recite in nič ne storite, samo poslušajte me.

Saj lahko skrbim zase.

Nisem nebogljen. Malodušen in omahljiv, to že, vendar ne nebogljen.

Kadar storite kaj namesto mene, kar bi lahko ali moral storiti sam, prispevate k razvoju mojih bojazni in nezmožnosti.

Če pa sprejmete dejstvo, da čutim kakor čutim, četudi je še tako brezumno, vas lahko preneham prepričevati in usmerim svojo pozornost na to, da bi razumel, kaj se skriva za mojimi brezumnimi čustvi.

In ko postane vse jasno, je odgovor na dlani in mi vaš nasvet ni več potreben.

Brezumna čustva postanejo razumljiva, če ugotovimo, kaj tiči za njimi.

Molitev včasih nekaterim pomaga prav zato, ker je Bog nem, ker ne svetuje in ne poskuša ničesar urejati.

Bog samo posluša in nas pušča, da si pomagamo sami.

Zato vas prosim, poslušajte. Prisluhnite mi.

Če pa že hočete kaj reči, počakajte malo, da pridete na vrsto…… in takrat bom jaz tisti, ki bo poslušal vas.

neznani avtor

življenje je lepo...


...če ga živiš, tako kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeniš!!!