sepp holzer

Včeraj zvečer sem bila v Tržiču na predavanju Seppa Holzerja (www.krameterhof.at) .
Že dalj časa sem želela obiskat njegovo kmetijo, ko pa sem izvedela, da prihaja k nam v Slovenijo, sem bila tega zares vesela.
Športna dvorana v tržiču je bila popolnoma polna, vstop je bil prost,sepp se je odpovedal honorarju in med publiko sem opazila ljudi iz vseh mogočih vetrov!

Čisto preprosto in nevsiljivo je začel sepp pripovedovati svojo zgodbo: kako je že kot mali deček začel opazovati in vzgajati rastlinice, urejati ribniček, gojiti ribice, močeradke ipd. in kako je hitro zapopadel tudi podjetniško žilico, kajti takoj ko je ugotovil, da obstaja zanimanje za njegovo delo, je začel pobirati vstopnino za ogled. S tem si je omogočil nakup novih sadik in širitev njegovih dejavnosti.

Visokogorsko kmetijo je prevzel pri 19 letih. Le ta obsega cca 50 ha na nadmorski višini med 1100 in 1500 metrov, na področju, ki mu pravijo tudi avstrijska sibirija, saj je povprečna letna temperatura komaj 4,5°C. Sklenil jo je obdelovati popolnoma brez "umetnih" metod.
Goji sadna drevesa različnih sort-marelic,češenj,fig, kivijev,sliv,hrušk,jablan... popolnoma naravno brez obrezovanja, škropljenja in gnojenja. Opazuje naravo, ji prisluhne in z najmanjšim posegom omogoča največji možni donos.
Njegovo mnenje je, da je narava popolna, da je vse v ravnovesju in da je potrebno le malce regulacije, da od nje dobiš vse kar potrebuješ in še več kot potrebuješ pravzaprav!
Živali, ki živijo z njim so srečne živali, saj jim (razen tega, da na koncu umrejo) ni popolnoma nič hudega. Gibljejo se po naravi prosto, hleve pa jim je uredil v jamah, ki imajo odprt izhod, da svobodno prihajajo ven in noter - ko se jim zahoče. Temperatura v jami je konstantna in pozimi topla, poleti pa osvežujoča.
Prašičke uporablja, da s svojimi rilčki orjejo in rahljajo zemljo - na področju kjer želi, da to storijo, jim natrese nekaj zrnja koruze ali graha in oni v akcijo, da ga najdejo, vse prerijejo!
Super in neverjetno hkrati!
Ves čas je imel razne komisije, kontrole, preverjanja in uradna oblast ga zelo dolgo ni želela sprejeti kot merodajnega kmeta, šele ko ga je tujina začela priznavati, je začel dobivati pozornost tudi doma!
Zares je pravi pionir v permakulturi in v naravnem pridobivanju hrane iz naravnega okolja.

S spoštovanjem sem mu prisluhnila in čeprav je vse skupaj trajalo tri ure, sem bila na koncu zadovoljna in vesela, da obstajajo takšni ljudje, ki se ne ustrašijo drugih mnenj in si upajo slediti temu, kar globoko v sebi čutijo, da je prav in kar jim produkt njihovega delovanja tudi dokazuje!

Pravkar je pri založbi Amalietti tudi izšel slovenski prevod njegove knjige: Uporni kmet.
Komaj čakam, da jo preberem.

Po koncu predavanja, sem, ko sem stopila ven, v zraku spet začutila zimo.
Snežilo je in ostrina mraza ni dobro dela mojemu ljubljanskemu telescu:) razvajenemu na toploto:)
Ampak lepotičke narciske na mojem vrtu neizbežno oznanjajo pomlad.

zima na rožniku

ker se jutri ob 12.44 začne pomlad, se s tema slikicama poslavljam od zime in prekrasnih snežnih trenutkov, ki nam jih je podarila letos.
bilo je lepo, dokler je trajalo:) sedaj pa gremo dalje, novim dogodivščinam naproti! juhej!

jutri je pomladansko enakonočje, sonce se navidezno nahaja natančno nad ekvatorjem!

darilo

Danes sem bila na obisku v Sončku, moji prejšnji službi.
Dobri dve leti sta minili, kar sem jih zapustila, pa vendar imam še vedno nekoliko nelagoden občutek, ko pridem na obisk.
Vem, s čim je to povezano - z mojim odnosom do sebe!
Ha, spet ena moja pametna "pogruntavščina":)
Sedem let sem delala tam! To so bila zares intenzivna in polna leta, polna predvsem v smislu mojega notranjega dozorevanja in osvobajanja starih spon.
To so bila tudi leta, ko sem se začela zavedati, kako slabo skrbim zase in kako se ne cenim in spoštujem dovolj! Bila so tudi leta, ko sem se soočala s svojimi skritimi, nesprejetimi demoni, ki so začeli siliti iz globin, da jih pogledam, objamem in spustim od sebe!
En od njih je jeza in bes.
Vse življenje sem bila prepričana v svojo miroljubnost, pomirljivost in uravnoteženost! Iluzija!
V kontaktu z osebo, ki mi je znala potegniti živec (kot lepo rečemo:) sem naletela v sebi na mogočno zver, ki je bila sposobna marsičesa, česar se je mirna tadeja sramovala in se ji je zdelo nepojmljivo. Odkrila sem velike količine zatrte jeze in celo besa v sebi. V prvem trenutku mi nič ni bilo jasno! Od kje ta vražič v meni? Kako je nastala ta jeza in bes, ki bi lahko postal celo agresija?!
Nisem želela take sebe, nisem marala biti taka, sramovala sem se je, pravzaprav sem se sramovala sama sebe - in to dolga leta.
Uh koliko dela, nikoli konca!
Ampak, ker dobro vem, da sebi ne moreš uiti, sem se odločila, da ji pač pogledam v obraz; konec koncev je to moja jeza.
Pogledala sem, kaj se je dogajalo v meni in z menoj, da je povzročilo njen nastanek in čemu je do sedaj nisem mogla sprostiti?!
Zelo naporen vpogled; pokazal mi je kako kot mala deklica nisem mogla biti jezna in zakaj si kot veliko dekle nisem upala biti jezna?!
In ena od težjih stvari: sprejeti vsako čustvo, ki se porodi, ga obsijati z ljubeznijo in mu končno dovoliti, da gre...
Pravijo, da vsaka težava nosi s seboj darilo zate. Le odpreti ga je treba in pogledati vsebino!
Dolgo nisem sploh želela sprejeti tega darila, kaj da bi ga šele odprla!
Šele kasneje sem si upala pogledati v škatlo.
Tam sem našla nemočno malo bitje, ki si svojega nelagodja ob dogodkih, ki jih je preživela, nikoli ni drznila pokazati nikomur. Vso to ogromno težo je to drobno bitjece nosilo s seboj - do trenutka, ko sem ji jaz velika Tadeja dala dovolj močan občutek varnosti, ki ji je dovolil biti jezna in besna na ves svet, na vse ki so dovolili, in na tiste, ki so bili akterji!
Odpustila sem vsem in odpustila sem tudi sebi!
Zares veliko in pomembno darilo!
Danes sem se spomnila nanj s hvaležnostjo!
Preprosto rada imam vse Sončkove!

obilje

Včeraj zvečer sem spoznala, da sem pravzaprav mala "grebatorka". To se mi ni "dopadlo".

Bila sem na predstavitvi Harmony programa (www.harmony.hr) .

Bilo je sicer kar simpatično, po predstavitvi, je bila pa še pogostitev - predvsem sladkih dobrot in v jedilnico sem prišla med prvimi.

Vedno je lepo videti polne mize hrane, (ki je ni bilo treba sam pripravljati) in jaz sem ravnokar dobro končala z mojim kratkim postom in ker sem vedela, da za menoj prihaja cela množica ljudi, sem navalila!! Od vsega sem si vzela po en košček. Pripravljena sem se bila tudi malo prerivati. In ker je bila ponudba velika, je bil moj krožnik na koncu čisto poln:) pa še vmes sem jedla!

Adijo post!

No sladice so bile pripravljene na zdravju prijazen način in iz polnovrednih sestavin: povem v svoj zagovor:)

Petra, s katerim sem prišla, sem povsem izgubila izpred oči:) ko se končno spomnim nanj in ga poiščem, on v prtičku drži samo en košček peciva in se nasmeje, ko zagleda moj poln krožnik!

No, saj mi je malo pomagal sprazniti ga, ampak zaskrbelo me pa je, kaj se to dogaja z menoj:)



Je bil to občutek prikrajšanosti za sladkosti življenja, ki jih morda nisem dobila dovolj?

Ali pa imam globoko v sebi še vedno zasidran občutek, da obilja ni dovolj za vse, oz. da ne bo zame nič ostalo?!

Ena od mojih težjih življenjskih lekcij, s katero se ubadam že več let: kako se prepustiti življenju in zares verjeti, da bo v vsakem trenutku poskrbljeno za vse; kako zaupati v to?



Kristus pa pravi:"ne živi se samo od kruha, temveč od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust"



Ko sem se danes sprehajala po gozdu, sem prisluhnila ptičjemu petju.

Prekrasno je bilo! Igrivo, živahno,iskrivo...in spomnila sem se še enega Jezusovega stavka:

Poglejte ptice na nebu,ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice-vaš nebeški oče jih živi..ne bodite v skrbeh za jutri..niste vi veliko več vredni kot one?!

nedeljsko dopoldne

Končala sem kratek nepričakovan post, ki se je iz enodnevnega prelevil v 4 dnevnega!
In zopet ugotovila, koliko lažje se je postiti, kot pa disciplinirano jesti. Prva hrana, ki sem jo dala v usta, je imela čudovit okus; odlična, ne preveč kuhana domača zelenjavna juhica in kako sladka je bila šele pomaranča, ki sem jo pojedla kasneje. Jedla sem počasi, z velikim užitkom.
Nekaj stvari o prehranjevanju vem, vendar je živeti teorijo na vseh področjih prava življenjska umetnost!
Kako sem pametna, kadar druge učim o tem kako je treba to in kako je treba ono - a ko se stvari dogajajo pri meni, pa polžjim korakom dalje:)
Počasi se daleč pride, pravi star pregovor. In drži kot pribito!
Edino pomembno je, da si na poti, da se premikaš, da ne stojiš, ne korakaš na mestu..

Včeraj sem se z nekom pogovarjala o petju, nastopanju in ne vem kako je beseda sploh nanesla na to, da me je nekaj spodbodlo in sem odreagirala malo bolj intenzivno, kot bi bilo normalno. Na zunaj se to niti opazilo ni, ampak jaz pri sebi sem vedela, da se nekaj dogaja.
Oseba s katero sem govorila, tudi ljubiteljsko poje in sva rekla besedo, dve o tem; pa sem se jaz spomnila, kako zelo mi je včasih šlo na živce, kadar sem slišala kako uveljavljeno pevko (ali pevca) govoriti o tem kako je njihov kruh težek..koliko polen pod noge dobijo, preko katerih je treba stopiti, kako nastopati sploh ni enostavno itd. v tem slogu...
In vedno sem si rekla: Pa zakaj za boga pa potem delajo to, če jim je tako težko?!
In ali je nam navadnim smrtnikom pa vse prineseno na pladnju??
Ali naše službe (takrat sem jo še imela:) niso polne takih ali podobnih "zvrčk"??
Skratka nerviralo me je tako govorjenje zelo znanih in zelo dobro plačanih estradni-c(kov).
Včeraj sem se spomnila teh svojih nekdanjih reakcij, predvsem zato ker sem se sedaj našla v njih.
Nekako v trenutku, med pogovorom mi je postalo jasno, kje jim tiči vzrok!
Opravičevanje pred drugimi!
Ker se človek zaveda , da je za svoje delo zelo dobro plačan in ima nekolikanj slab občutek pred množico drugih, ki ga pravzaprav plačujejo, a sami niso preveč premožni.
Postaviš si ceno, potem pa sam ne verjameš, da si jo zaslužiš. In zato imaš slab občutek pred ljudmi, katerimi prodajaš svoje storitve.
In tako je tudi pri meni!
Zelo težko sem si postavila ceno. Brskala sem po netu, razmišljala o krizi in pomanjkanju denarja.
Računala koliko moram zaslužiti na mesec, da poplačam vse stroške in da imam še za življenje!
In ko sem jo postavila, se vsem ni zdela ustrezna (to najbrž nikoli ni mogoče). Potem sem jo znižala. In potem sem ugotovila, da mi ljudje sami od sebe puščajo več kot zahtevam jaz in mi nekako (nekateri celo dobesedno) dajejo vedeti, da premalo cenim svoje delo!!
In zato sem se opravičevala, ko sem imela "previsoko" ceno in bila potem slabe volje, ko sem jo znižala.
Kadar ne poslušam sebe, kadar ne delujem iz sebe, se stvari obrnejo v smer, ki mi ne ustreza in me slejkoprej poskuša vrniti nazaj tja od koder moram spet začeti!
Iz sebe. Za druge!
Gremo sedaj malo na zrak!