nedeljsko dopoldne

Končala sem kratek nepričakovan post, ki se je iz enodnevnega prelevil v 4 dnevnega!
In zopet ugotovila, koliko lažje se je postiti, kot pa disciplinirano jesti. Prva hrana, ki sem jo dala v usta, je imela čudovit okus; odlična, ne preveč kuhana domača zelenjavna juhica in kako sladka je bila šele pomaranča, ki sem jo pojedla kasneje. Jedla sem počasi, z velikim užitkom.
Nekaj stvari o prehranjevanju vem, vendar je živeti teorijo na vseh področjih prava življenjska umetnost!
Kako sem pametna, kadar druge učim o tem kako je treba to in kako je treba ono - a ko se stvari dogajajo pri meni, pa polžjim korakom dalje:)
Počasi se daleč pride, pravi star pregovor. In drži kot pribito!
Edino pomembno je, da si na poti, da se premikaš, da ne stojiš, ne korakaš na mestu..

Včeraj sem se z nekom pogovarjala o petju, nastopanju in ne vem kako je beseda sploh nanesla na to, da me je nekaj spodbodlo in sem odreagirala malo bolj intenzivno, kot bi bilo normalno. Na zunaj se to niti opazilo ni, ampak jaz pri sebi sem vedela, da se nekaj dogaja.
Oseba s katero sem govorila, tudi ljubiteljsko poje in sva rekla besedo, dve o tem; pa sem se jaz spomnila, kako zelo mi je včasih šlo na živce, kadar sem slišala kako uveljavljeno pevko (ali pevca) govoriti o tem kako je njihov kruh težek..koliko polen pod noge dobijo, preko katerih je treba stopiti, kako nastopati sploh ni enostavno itd. v tem slogu...
In vedno sem si rekla: Pa zakaj za boga pa potem delajo to, če jim je tako težko?!
In ali je nam navadnim smrtnikom pa vse prineseno na pladnju??
Ali naše službe (takrat sem jo še imela:) niso polne takih ali podobnih "zvrčk"??
Skratka nerviralo me je tako govorjenje zelo znanih in zelo dobro plačanih estradni-c(kov).
Včeraj sem se spomnila teh svojih nekdanjih reakcij, predvsem zato ker sem se sedaj našla v njih.
Nekako v trenutku, med pogovorom mi je postalo jasno, kje jim tiči vzrok!
Opravičevanje pred drugimi!
Ker se človek zaveda , da je za svoje delo zelo dobro plačan in ima nekolikanj slab občutek pred množico drugih, ki ga pravzaprav plačujejo, a sami niso preveč premožni.
Postaviš si ceno, potem pa sam ne verjameš, da si jo zaslužiš. In zato imaš slab občutek pred ljudmi, katerimi prodajaš svoje storitve.
In tako je tudi pri meni!
Zelo težko sem si postavila ceno. Brskala sem po netu, razmišljala o krizi in pomanjkanju denarja.
Računala koliko moram zaslužiti na mesec, da poplačam vse stroške in da imam še za življenje!
In ko sem jo postavila, se vsem ni zdela ustrezna (to najbrž nikoli ni mogoče). Potem sem jo znižala. In potem sem ugotovila, da mi ljudje sami od sebe puščajo več kot zahtevam jaz in mi nekako (nekateri celo dobesedno) dajejo vedeti, da premalo cenim svoje delo!!
In zato sem se opravičevala, ko sem imela "previsoko" ceno in bila potem slabe volje, ko sem jo znižala.
Kadar ne poslušam sebe, kadar ne delujem iz sebe, se stvari obrnejo v smer, ki mi ne ustreza in me slejkoprej poskuša vrniti nazaj tja od koder moram spet začeti!
Iz sebe. Za druge!
Gremo sedaj malo na zrak!