darilo

Danes sem bila na obisku v Sončku, moji prejšnji službi.
Dobri dve leti sta minili, kar sem jih zapustila, pa vendar imam še vedno nekoliko nelagoden občutek, ko pridem na obisk.
Vem, s čim je to povezano - z mojim odnosom do sebe!
Ha, spet ena moja pametna "pogruntavščina":)
Sedem let sem delala tam! To so bila zares intenzivna in polna leta, polna predvsem v smislu mojega notranjega dozorevanja in osvobajanja starih spon.
To so bila tudi leta, ko sem se začela zavedati, kako slabo skrbim zase in kako se ne cenim in spoštujem dovolj! Bila so tudi leta, ko sem se soočala s svojimi skritimi, nesprejetimi demoni, ki so začeli siliti iz globin, da jih pogledam, objamem in spustim od sebe!
En od njih je jeza in bes.
Vse življenje sem bila prepričana v svojo miroljubnost, pomirljivost in uravnoteženost! Iluzija!
V kontaktu z osebo, ki mi je znala potegniti živec (kot lepo rečemo:) sem naletela v sebi na mogočno zver, ki je bila sposobna marsičesa, česar se je mirna tadeja sramovala in se ji je zdelo nepojmljivo. Odkrila sem velike količine zatrte jeze in celo besa v sebi. V prvem trenutku mi nič ni bilo jasno! Od kje ta vražič v meni? Kako je nastala ta jeza in bes, ki bi lahko postal celo agresija?!
Nisem želela take sebe, nisem marala biti taka, sramovala sem se je, pravzaprav sem se sramovala sama sebe - in to dolga leta.
Uh koliko dela, nikoli konca!
Ampak, ker dobro vem, da sebi ne moreš uiti, sem se odločila, da ji pač pogledam v obraz; konec koncev je to moja jeza.
Pogledala sem, kaj se je dogajalo v meni in z menoj, da je povzročilo njen nastanek in čemu je do sedaj nisem mogla sprostiti?!
Zelo naporen vpogled; pokazal mi je kako kot mala deklica nisem mogla biti jezna in zakaj si kot veliko dekle nisem upala biti jezna?!
In ena od težjih stvari: sprejeti vsako čustvo, ki se porodi, ga obsijati z ljubeznijo in mu končno dovoliti, da gre...
Pravijo, da vsaka težava nosi s seboj darilo zate. Le odpreti ga je treba in pogledati vsebino!
Dolgo nisem sploh želela sprejeti tega darila, kaj da bi ga šele odprla!
Šele kasneje sem si upala pogledati v škatlo.
Tam sem našla nemočno malo bitje, ki si svojega nelagodja ob dogodkih, ki jih je preživela, nikoli ni drznila pokazati nikomur. Vso to ogromno težo je to drobno bitjece nosilo s seboj - do trenutka, ko sem ji jaz velika Tadeja dala dovolj močan občutek varnosti, ki ji je dovolil biti jezna in besna na ves svet, na vse ki so dovolili, in na tiste, ki so bili akterji!
Odpustila sem vsem in odpustila sem tudi sebi!
Zares veliko in pomembno darilo!
Danes sem se spomnila nanj s hvaležnostjo!
Preprosto rada imam vse Sončkove!