Odgovorna sem. Odgovoren sem.

Berem na spletu: "Delavci nismo krivi za krizo."
Jaz osebno v krivdo ne verjamem.
Verjamem v odgovornost.
Toda, če pogledam z drugega zornega kota: Kje smo bili, ko so zapravljali naš denar? Ko so ga razsipali, jemali kredite, kupovali nespametne...drage, nepotrebne reči??
Smo bili tiho, smo opazovali in nič rekli?
Smo dvignili svoj glas nestrinjanja ali samo pohlevno požrli vse kar se je dogajalo - dokler se je dogajalo drugje, drugim, je bilo vse ok...ko pa se je začelo dogajati Nam, smo šele začeli razmišljati.
Smo vedno znova in znova volili ene in iste obraze, vse že ničkolikokrat kompromitirane politike smo zopet postavili na čelo dežele!!??
Seveda je Dovolj.
Dovolj imamo.
Toda, če smo povsem iskreni do sebe, si lahko vsak pri sebi prizna, da nosi delček odgovornosti. Poglejte samo izdatke za vojsko, za falcona, za draga orožja, za vso to kramo, ki je ne moremo jesti, piti, ki nam pri živem bogu popolnoma nič ne koristi, le propada v nekih skladiščih..in ko bo zastarela, jo bodo zamenjali z novo...medtem, ko naša Urgenca poka po šivih. Tam sem bila dva tedna nazaj, niti dihat se ni dalo, klopi in stoli so neudobni za crknit in ko prideš po 3-4 urah na vrsto si tudi sam že v stanju za crknit.
Uf, uf, uf. Sveta jeza me je zagrabila.
Vedno je nekdo drug kriv, nikoli nihče ni kriv....
Vsi skupaj smo tu, kjer smo in skupaj bomo prišli ven iz tega, samo sprejmimo- pa četudi vsak samo pri sebi - ni treba javno - svoj del odgovornosti.