SPEDU

S P E D U
Nagradno vprašanje:
Kdo bi vedel kaj to pomeni?

L. 1982 sem pri takratnem Konjskem repu na tromostovju spoznala Vojka - očeta mojega sina.
Ne spomnim se kje, na vžigalicah ali vžigalniku, nekje sva opazila kratico - Spedu, Ljubljana.
Noben od naju ni vedel, kaj bi to pomenilo.
Ker sem bila malo navihana, sem predlagala igrico: če ugotovi kaj kratica pomeni, potem mu jaz napišem pesem; če on tega ne ugotovi, potem mi on napiše pesem..
Vojko je pristal. In takoj na licu mesta, za mizo je moral poiskati pomen.
Seveda ni ugotovil in napisal mi je prvo pesem v življenju (mojem in njegovem). Na licu mesta, za mizo pri Konjskem repu.

Pred nekaj minutami sem na proslavi ob 20 letnici države Slovenije, slišala koračnico, ki je bila napisana prav v ta namen - ob Svetovnem Prvenstvu v Dviganju Uteži, ki je bilo l. 1982 v Ljubljani, še v Jugoslaviji.
Spomin na preteklost je vzbudila.
In rodila se je Ljubezen.
In ena najlepših pesmi mojega življenja.
Vojkova pesem.

smerokaz

Včeraj zvečer sem bila (sva bila s Petrom) na Prešernovem trgu.

Predstava 5 moških.com. V živo. Brezplačno.

Ljudi je bilo kot dreka, se reče:)

Trlo se nas je, Čopova je bila do polovice zabita, polna.

Poletje, veselje, konec šole....sprostitev...

Optimistično sem upala, da nama bo uspelo zdržati.

Noro; telo ob telesu, vroče, brez zraka, soparno, prepoteno, brez premikanja, nekateri kadijo, se gužvajo z lončki piva v rokah...

Pravzaprav sem želela povedat nekaj drugega:

Med to gnečo sem opazila znanega človeka, ki je slep in se običajno sam zelo dobro znajde po mestu. S svojo dolgo belo palico preišče pot, nekaj po spominu, nekaj mu pove palica, sluh, tudi otip, če je treba.

Tu je bil s spremljevalko; držal se je je za ramo. Takoj, ko jo je za trenutek spustil, je izgledal povsem izgubljen.

Čeprav na ulici, ki jo sicer zelo dobro pozna in med vso to množico ljudi - je bil sam - izgubljen.

Rama njegove spremljevalke mu je pomenila varnost, smerokaz, pot.

Zamislila sem se.

Kje so pa moji smerokazi, da se ne izgubim na znanem teritoriju, med množico ljudi??!!

Obrnila sva radarje in počasi izstopila iz gneče.

Srce je pokazalo smer, telo je le sledilo.

Sen kresne noči

Danes sem bila ves dan zasedena, šele proti večeru sem se odpravila na Rožnik.
Ura je bila že pol devetih. Najdaljši dan leta se je počasi prevešal v večer.
Redki sprehajalci, tekači so hiteli iz gozda ven, jaz sem hitela v gozd.
Rožnik je pravi gozd, kjer srečaš srne, rastejo gobe, drevesa in borovnice:) Ni svetilk.
Uživala sem v toplem poletnem večeru, poslušala lepo meditacijo po mp3-ju, vonjala bogate, polne vonjave in ne vem kdaj vmes se je skoraj povsem znočilo, jaz pa sem še vedno bila nekje daleč od mesta in luči.
Žive duše nisem srečala.
Prijetno meditacijo v ušesih, je naenkrat zamenjala skrivnostna glasba polna piščali, globokih, močnih bobnov, pretakanja vode in skrivnostnih zvokov...
Zavedala sem se, da sem sredi temnega gozda, sama, ponoči.
In realnost se je v hipu spremenila. Iz uživanja v sproščujočem sprehodu, sem skoraj naenkrat padla v močan strah.
Ozirala sem se čez rame, pogledovala po temnih globelih, iskala vsaj kako kresničko, upala, da bo kak zapoznel sprehajalec s psom prišel mimo...a žive duše ni bilo. Niti kresničke.
V slušalkah pa še vedno neka šamanska čira čara:)
Huh, spreletelo me je, da imam možnost soočiti se z močnim strahom v sebi, ki izvira iz davno nazaj.
V preblisku sem zagledala cerkev in ruševine stare hiše na Golčaju (hrib malo naprej od Limbarske gore - nad Blagovico). Tam so v začetku vojne partizani uničili menda celo radomeljsko četo. Ker so imeli moji sorodniki v bližini gozd, sem bila nekajkrat tam.
Kraj sam, me je vedno navdal z neizmerno tesnobo in žalostjo. Brez razloga.
In strahom.
In ta strah me je nocoj v gozdu spet stisnil za vrat. Nisem mu želela pobegniti.
Nisem zamenjala glasbe, ki mi je poglabljala to čustvo.
Nisem pospešila korakov.
Nisem se predala; obenem pa sem se mu predala. Strahu.
Naj bo, naj me stisne, naj pride, kar pač ima priti...
S pogledom sem iskala kresničke. Nocoj morajo biti kresničke. Kje so te presnete kresničke??
Videla sem eno, dve...in nič več, celo uro hoje po gozdu 2 kresnički.
Pa kaj je to, bemtiš; sem si prigovarjala, znotraj sebe drhtela in bila obenem močna..
Pesem v slušalkah je trajala sto let.
Končno se je zaključila.
In ravno takrat pridem, mimo klopce, kjer vidim obris človeka, ki telovadi - ala mu vera:)
Oddahnem si.
In nekaj metrov naprej se začnejo kresničke. Najprej malo, potem vse več in več.
Glasba v ušesih je postala radostna, vesela, proslavljajoča.
In zašla sem v pravi metež kresničk.
Ves strah me je minil.
Začela sem se smehljati, pozdravljati te živalice in se zahvaljevati za to izkušnjo.
Ker sem si upala iti skozi strah, sem bila nagrajena z lepoto.
Zadnjih 10 minut hoje sem hodila praktično skozi kresničke.
Bilo je magično.
Bilo je močno.
Bila je kresna noč.