smerokaz

Včeraj zvečer sem bila (sva bila s Petrom) na Prešernovem trgu.

Predstava 5 moških.com. V živo. Brezplačno.

Ljudi je bilo kot dreka, se reče:)

Trlo se nas je, Čopova je bila do polovice zabita, polna.

Poletje, veselje, konec šole....sprostitev...

Optimistično sem upala, da nama bo uspelo zdržati.

Noro; telo ob telesu, vroče, brez zraka, soparno, prepoteno, brez premikanja, nekateri kadijo, se gužvajo z lončki piva v rokah...

Pravzaprav sem želela povedat nekaj drugega:

Med to gnečo sem opazila znanega človeka, ki je slep in se običajno sam zelo dobro znajde po mestu. S svojo dolgo belo palico preišče pot, nekaj po spominu, nekaj mu pove palica, sluh, tudi otip, če je treba.

Tu je bil s spremljevalko; držal se je je za ramo. Takoj, ko jo je za trenutek spustil, je izgledal povsem izgubljen.

Čeprav na ulici, ki jo sicer zelo dobro pozna in med vso to množico ljudi - je bil sam - izgubljen.

Rama njegove spremljevalke mu je pomenila varnost, smerokaz, pot.

Zamislila sem se.

Kje so pa moji smerokazi, da se ne izgubim na znanem teritoriju, med množico ljudi??!!

Obrnila sva radarje in počasi izstopila iz gneče.

Srce je pokazalo smer, telo je le sledilo.