Sen kresne noči

Danes sem bila ves dan zasedena, šele proti večeru sem se odpravila na Rožnik.
Ura je bila že pol devetih. Najdaljši dan leta se je počasi prevešal v večer.
Redki sprehajalci, tekači so hiteli iz gozda ven, jaz sem hitela v gozd.
Rožnik je pravi gozd, kjer srečaš srne, rastejo gobe, drevesa in borovnice:) Ni svetilk.
Uživala sem v toplem poletnem večeru, poslušala lepo meditacijo po mp3-ju, vonjala bogate, polne vonjave in ne vem kdaj vmes se je skoraj povsem znočilo, jaz pa sem še vedno bila nekje daleč od mesta in luči.
Žive duše nisem srečala.
Prijetno meditacijo v ušesih, je naenkrat zamenjala skrivnostna glasba polna piščali, globokih, močnih bobnov, pretakanja vode in skrivnostnih zvokov...
Zavedala sem se, da sem sredi temnega gozda, sama, ponoči.
In realnost se je v hipu spremenila. Iz uživanja v sproščujočem sprehodu, sem skoraj naenkrat padla v močan strah.
Ozirala sem se čez rame, pogledovala po temnih globelih, iskala vsaj kako kresničko, upala, da bo kak zapoznel sprehajalec s psom prišel mimo...a žive duše ni bilo. Niti kresničke.
V slušalkah pa še vedno neka šamanska čira čara:)
Huh, spreletelo me je, da imam možnost soočiti se z močnim strahom v sebi, ki izvira iz davno nazaj.
V preblisku sem zagledala cerkev in ruševine stare hiše na Golčaju (hrib malo naprej od Limbarske gore - nad Blagovico). Tam so v začetku vojne partizani uničili menda celo radomeljsko četo. Ker so imeli moji sorodniki v bližini gozd, sem bila nekajkrat tam.
Kraj sam, me je vedno navdal z neizmerno tesnobo in žalostjo. Brez razloga.
In strahom.
In ta strah me je nocoj v gozdu spet stisnil za vrat. Nisem mu želela pobegniti.
Nisem zamenjala glasbe, ki mi je poglabljala to čustvo.
Nisem pospešila korakov.
Nisem se predala; obenem pa sem se mu predala. Strahu.
Naj bo, naj me stisne, naj pride, kar pač ima priti...
S pogledom sem iskala kresničke. Nocoj morajo biti kresničke. Kje so te presnete kresničke??
Videla sem eno, dve...in nič več, celo uro hoje po gozdu 2 kresnički.
Pa kaj je to, bemtiš; sem si prigovarjala, znotraj sebe drhtela in bila obenem močna..
Pesem v slušalkah je trajala sto let.
Končno se je zaključila.
In ravno takrat pridem, mimo klopce, kjer vidim obris človeka, ki telovadi - ala mu vera:)
Oddahnem si.
In nekaj metrov naprej se začnejo kresničke. Najprej malo, potem vse več in več.
Glasba v ušesih je postala radostna, vesela, proslavljajoča.
In zašla sem v pravi metež kresničk.
Ves strah me je minil.
Začela sem se smehljati, pozdravljati te živalice in se zahvaljevati za to izkušnjo.
Ker sem si upala iti skozi strah, sem bila nagrajena z lepoto.
Zadnjih 10 minut hoje sem hodila praktično skozi kresničke.
Bilo je magično.
Bilo je močno.
Bila je kresna noč.