naslov mi je ušel:)

Nocoj sem na Tv gledala film.
Žalostna zgodba.
Ženska ostane sama, ker ji mož umre, za možganskim tumorjem.
Imela sta se rada.
Velika ljubezen.
Film prikazuje čas po njegovi smrti, z inserti njune zgodbe in čas njenega prilagajanaja na novo situacijo.
Žalost.
Velika bolečina.
Nesprejemanje nove situacije.
In mož ji, preden umre napiše nekaj pisem in organizira, da jih žena dobi ob pravem času, v določenih presledkih.
Ta pisma ji pravzaprav zelo pomagajo pri prebolevanju in vnovičnem vklapljanju v življenje.
Zavestno jo vodijo skozi nek proces, katerega cilj in konec je njen nov začetek.

Kmalu bo 22 let, kar je umrl moj življenjski partner.
Bila sem zelo mlada.
In imela sva 4-letnega sinčka.
In bil je moja velika mladostna ljubezen.
In ja, samomor je naredil.
Česar sem se spomnila v tem filmu je to, s kolikšno bolečino, žalostjo, objokovanjem in rano sem se morala spoprijemati še kar nekaj naslednjih let po njegovi smrti!!
Kakšne neverjetne reči sem preživela.
Vem, veliko ljudi jih.
Ampak, ko se ti dogajajo, misliš, da si edini v tem.
In misliš, da bolečina nikoli več ne bo minila.
In misliš, da žalost nikoli več ne bo prešla.
In misliš, da nikoli več ne boš srečen, niti zaljubljen, vesel.
Ne moreš si predstavljati, da bo kdaj sploh še drugače.
Pravzaprav ne želiš, da je drugače, ker meniš, da boš s tem oskrunil spomin na ljubezen, na ljubljenega.
In ljudem, ki ti govorijo, da čas celi vse rane, se samo nejeverno nasmihaš in si misliš:Kaj trobezljajo te neumnosti?
Zajebano je, zajebano hudo je.
Čez dobra dva meseca bo 22 let od tega.
In seveda živa sem še. In srečna, vesela, ljubljena..
Uživam v tem kar sem postala skozi vse to.
Cenim vse to, kar sem dobila skozi to močno preiskušnjo.
Spremenilo me je. In hvaležna sem temu.
Življenje je veličastno. V vseh ozirih.
Življenje je nekaj v čemer naj bi konec koncev uživali, se radostili in ga slavili.
In tudi skozi največjo bolečino, žalost in rano lahko najbolj polno doživiš slavo življenja.