na žalah je že gužva

..tako in drugače..
ta teden sem šla na mamin grob, v sled prihajajočega dneva mrtvih.
v nekaj minutah sem ga uredila - porezala tisto cipresje ter dodala krizantemco. in to je to. brez velikih priprav in stroškov.
nepotrebno in odveč se mi zdi izgubljati čas in denar za urejanje grobov.
cvet in svečka in dobra misel, ki jo namenim spominu na osebo, ki je v grobu definitivno ni!!

nikoli nisem razumela čemu in zakaj ljudje izgubljajo toliko časa, napora in denarja za to, da je grob lep, poln ikeban in obdan z novim, belim bleščečim peskom..

že kar nekaj ljudi, ki sem jih imela rada, je odšlo na drugo stran.
in že od malih nog nisem verjela, da so te osebe v resnici umrle!
umrle na fizičnem nivoju, a na duhovnem ne!!
to je bilo vedenje, ki je bilo od nekdaj v meni in vsaka nova smrt v mojem življenju, ga je samo še dodatno potrjevala.
vera v življenje, ki nikdar ne umre, je del mene. sem jaz.
zato mi misel na smrt ni težka in življenjske tegobe se mi zazdijo le utrinek, le iluzija v neskončnem življenju moje duše, ki je in ki bo!

čustva navezanosti na osebo, ki jo imamo radi in ki je naša; nas vodijo, da trpimo, da se žalostimo in da negujemo grobove kot zadnje domove naših dragih.

ni zadnjega doma. ni smrti.
samo življenje je,v najrazličnejših oblikah.

in jaz ne želim imeti groba, želim biti raztresena po morju, ki ga neizmerno ljubim.. želim, da se ostanki mojega telesa spojijo z valovi, vetrom, soncem...