Refleksija

Zadnje čase se mi dogaja nekaj nenavadnega..
včasih, za trenutek samo, v ogledalu, v odsevu okna, mimogrede, ko grem mimo nečesa ogledalastega...
in ulovim svojo sliko, svojo podobo, svoj izraz...
je le-ta popolna kopija izraza, podobe, slike obraza moje mame...
Za občutek gre, za občutenje tega, kar mi je mamin obraz, izraz sporočal...
In ta občutek sedaj izražam jaz.
Popolnoma isti.
Gre za sekundo ali dve.

Moja mama je bila čudovit človek, lepa ženska in precej nesrečna oseba...
Iskala je svojo ljubezen, svojo srečo..
Zakon z mojim očetom jo je onesrečil.
In vse svoje življenje ni našla ljubečega partnerja.
Umrla zelo mlada, 52.

Nekako usput sem zraven nje rastla in odraščala jaz.
Njen prvi otrok.
Nevidna in tiha, nezahtevna, da ne bi še dodatno obremenjevala njenega življenja in večala njenih težav.
Šele več let po njeni smrti sem ugotovila, da sem jezna nanjo; jezna, ker me v določenih trenutkih otroštva ni zaščitila..in da ji tega nisem odpustila..
Več let sem se trudila odpustiti ji.
Sedaj sem v fazi, ko se vidim v njej, ko prepoznam vse svoje bolečine kot njene, ko se vsega tega preteklega intenzivno rešujem in odrešujem.
Pokopavam preteklost z veliko lopato.

In v ta grob mečem tudi dele sebe, ki so odmrli ali ki odmirajo.
In ti trenutki, ko ujamem mamo v sebi in sebe v mami, mi zelo jasno sporočajo; dokončaj, kar je za dokončati in se potem nikdar več ne ozri nazaj.
Kajti želim dočakati najmanj 93 let.
To je to.