Pesa, jagoda ali srce?!

Včeraj sem slikala, po tehniki, ki smo se je naučili na delavnici intuitivnega slikanja.
Prvič nezadovoljna z rezultatom. Drugič tudi. Tretjič. Četrtič.
Vsakič znova sem šla na novo. Nikoli dovolj lepo, dovolj barvito, z dovolj jasnimi oblikami, barvami.
Potem pustim vse skupaj. Barve se posušijo.
Popoldne grem še 1x čez. Še en poskus. Petič....
Nastane čudovit mozaik barv. Vendar v njem spet ne vidim smisla.
Ni dovolj dober, lep...
Nenadoma pa preblisk.
Pa to sem vendar jaz!!
Čudovita sem.
Polna barv, vseh barv, vsa mavrica je v meni, plus veliko bele&črne..
Le sama sebi nisem nikoli dovolj dobra, dovolj lepa; vedno pri sebi nekaj popravljam, nekaj izboljšujem, nekaj spreminjam.
Dobesedno.
Nikoli zase tako dobra, da bi ustrezala drugim.
Nikoli sebe zares sprejela, nikoli sebe zares vzljubila.
Ti šment no
Sliko sem dokončala. S srcem v sredini, iz katerega se širi "zeleno, ki te ljubim zeleno"... na vse strani.
Zvečer sliko pogleda Peter.
"A to si ti naslikala?"
"Ja."
"Pa je v redu, tole rdečo peso na sredi si prav lepo ujela "
"Tristo kosmatih medvedov"

Dvojna masektomija

Eni najlepših, najpopularnješih in vplivnejših igralk A. Jolie so  preventivno odrezali obe  dojki.
Ker naj bi imela 87% možnosti, da dobi raka dojk.
Vsaka ženska, ki je danes to prebrala, se je najverjetneje zdrznila, zgrozila, začudila...
Prsi so eden izmed najlepših delov ženskega telesa.
Prsi so ženska moč in atribut. So njena lepota, njena nežnost in milina. Njen vir užitka in prva hrana njenemu otročku. So povezava med nebom in zemljo. So ženska.
Odrezati si bo dala še jajčnike. Ker obstaja 50 % možnosti, da na njih dobi raka.
In pri 37-ih bo padla v menopavzo.
To pomeni, da bo najverjetneje do konca življenja na umetnih hormonih.
Še vedno pa je v 5 % še možno, da rak vseeno pride.

Komaj lahko si predstavljam grozo in strah, ki ga lahko občuti neka ženska, da se odloči za tako drastičen poseg v svoje telo.
Strah, ki ne preneha. Strah, ki vseskozi ždi v ozadju in preži na vsako še tako malo asociacijo, da lahko v hipu vzplamti v ogromno grožnjo, v obris starke s črno kuto in koso v roki.
Zares težko mora biti nenehno živeti s takim strahom.

Moja mama je zbolela za rakom debelega črevesja, še pred 50- im letom.
Njen boj je trajal nekaj več kot 2 leti.
Stara sem bila 32 let, ko je umrla.
Tudi njen oče (moj ded) je umrl za rakom.
Nič kaj obetavna genetska dediščina.

Po nekaj letih njene smrti me je začel za vrat grabiti strah.
In ker nočem, da me neka stvar obvladuje, sem se odločila aktivno in neposredno spopasti se z njim.
In kako lahko to naredim?
Postala sem prostovoljka na ljubljanskem Onkološkem inštitutu.
Vsak petek ob 7-ih zjutraj sem malce krmežljavih oči nastopila svoje 3-4 urno delo v 3. nadstropju E oddelka, kamor so bili napoteni zunanji pacienti na operacijo.
Ljudje, kot jaz in vi.
Ljudje, ki so preživeli že vse preglede, diagnoze, rentgene etc. In so bili tešči.
Svojci, ki so jih spremljali, so že odšli.
Stali so tam na začetku hodnika, nebogljeni in prestrašeni.
Ter tako zelo sami.
Moja začetna zaspanost me je v hipu minila.
Moje delo je bilo, da jim pomagam pri predpripravah na operacijo. Spremljala sem jih po stavbi še na dodatne preglede, na druge konce ogromnega onko-labirinta, jim razložila kakšno formalnost, bila z njimi, ko smo čakali..
Z vsakim in vedno, sem se z njimi (včasih le za trenutek ali dva), povezala na človeški ravni, na ravni srca. Vse potrebe po biti nekaj, kar nisi, so odpadle. Tudi pri meni. Na nek bizaren način zelo osvobajajoč občutek.
Kak petek nisem zmogla. Prosila sem kako drugo prostovoljko, da me zamenja.
In sem se raje sprehajala po pritličju, med ambulantami, po avli ali oddelkih.
Vsak petek sem svojemu strahu odkrito pogledala v oči.
Včasih je zelo, zelo bolelo, še več dni potem, mogoče celo do drugega petka.
Nikamor nisem zbežala in niti en petek nisem manjkala.
Nekateri, ki so vedeli kam hodim, so me z začudenjem spraševali, kaj mi vendar je? Da je treba bežati iz takih krajev, ne pa prostovoljno hoditi tja!
Eno leto sem potrebovala, da sem bila ozdravljena največjega strahu v svojem življenju.
Minil je neopazno. Kar naenkrat sem opazila, da mi je hoditi tja postalo lahko. Znosno. Celo rada sem šla. Takrat sem se zavedala, da je prišel čas. Da sem tu končala svojo zgodbo.
Tako približno si lahko predstavljam, kako je živeti s takim bremenom.
Še vedno pa si ne morem predstavljati mojih prsi (čeprav malih) odrezanih, ležati na kirurški mizi in mojih jajčnikov v koritu za odpadke, ko so pa vendar še zdravi.
Častim in slavim svoje telo in svoje zdravje.
Vsak trenutek se potrudim, da ga ne zlorabim ali dopustim kakršnokoli zlorabo.
In ljubeče skrbim zase. zares ljubeče. Po današnjem dnevu pa še sploh.

Ko si bolan, naj ne ostaneš sam

Bolnica. Hladna, kovinska in starinska..
V njej leži starejša gospa. Prvič v življenju pristala na bolniški postelji. V veliki beli Ljubljani.
Prihaja iz male vasi, iz prijetne kmečke domačije, lepega, čistega okolja.
Vse življenje pridna ...kot mravljica. Delovna, marljiva, tiha in skromna.
Vse v življenju je vedno vzela za dobro, vse se ji je tudi vračalo z dobrim, na nek način. Mogoče ne vedno tak, kakršnega si je nekoč v mladosti želela, ampak življenje na svoj način vedno podari to, kar vanj vložimo.
Z ljubeznijo domačih, z vnuki, pravnuki..
Gospa, ki si je v otroštvu želela postati učiteljica, ampak takoj po vojni denarja niti za hrano ni bilo, kaj šele šolo.
Tako je svoje sanje počasi in neslišno skrila, se v delo zatopila in na svojo žalost pozabila.
Tako se ta tiha in mirna gospa znajde v ustanovi, kjer si nihče ne želi ostati.
Vse uboga. Nič si ne drzne ugovarjati, saj oni dobro vedo kaj delajo!
Kdo pa sem jaz- nevedna , neizobražena ženska, ki je celo življenje delala na njivah in hlevu, ki ni videla nič sveta, nobene šole, izkušnje nima?!
Zobne proteze ji ne dovolijo uporabljati, zato lahko je samo tekočo hrano.
Ker je čisto brez zob, niti razločno ne more govoriti.
In ker je stara več kot 80 let, z resnim zdravstvenim problemom, ima morda težave z dvigovanjem, obračanjem, premikanjem in vsemi samoposebi umevnimi fiziološkimi procesi.
Negovalno osebje, strežnice, sestre.. niso preveč potrpežljive z njo. Ker ne dosega njihovih standardov, jo tudi nekoliko okregajo, mogoče celo s povišanim tonom.
Ko pride bolečina, je hudo. Tudi zajočeš lahko..
Vsak bolnik je človek, in vsak človek ima nekoga, kateremu je mar zanj.
Kateri ga ima rad. Kateremu ni vseeno, na kak način se negovalno osebje (in vsi drugi) obnaša do osebe, ki mu je draga.
Ta skoraj nevidna oseba v sobi drugega nadstropja neke ljubljanske bolnišnice, srčno upam, da je dobila protibolečinska zdravila, in mogoče vsaj en stavek, ki ji ne bo dal čutiti, da jim je odveč, da ne marajo svojega dela in da jim je prepuščena na (ne) milost. Kajti tudi preprosta kmečka žena ima nekoga, ki jo ima rad.
V tem primeru cel kup ljudi.