rečem življenju JA

Zbolela sem prejšnji teden. Nič hujšega, le za nekaj dni počitka od sveta sem potrebovala in ga tudi dobila.

Ko je vročina popustila, sem se skobacala pred tv in jo lahko gledala brez slabe vesti:)

Ampak, od vsepovsod so prihajale le slabe novice; množični poboji, večkratni umori, hude nesreče in tako sem komaj čakala nedelje zvečer, da me mogoče vsaj malo razvedrita lado in jurij! Pa me tokrat tudi onadva nista; ne moreš vsakič blesteti, posebej v humorju.

Kadarkoli sem odprla internet, na katerikoli strani pokukam, povsod samo iste slabe, težke novice...Pa kaj je zdaj to?

Se je svetu zmešalo ali kaj?

Se ljudem trga?

Ali so to že posledice krize, recesije? Ki jih ni bilo v prvotnem scenariju ali pač?

Ali ljudi že daje panika?

Ali se je skup negativnosti že tako zgostil, da zelo močno udarja nazaj?

Ne vem kaj se dogaja, ampak nekaj se dogaja!!

Načeloma že nekaj časa ne gledam več poročil po tv, prav iz tega razloga in po teh nekaj dneh jih zopet ne bom več. Navdajo me s slabo voljo, celo brezvoljnostjo.

In se sprašujem: kako naj človek ostane pozitivno naravnan v vsem tem kaosu negativizma s katerim nas bombardirajo predvsem mediji??

S tem nepotrebnim potenciranjem (ne)hote ustvarjajo strah in za strahom pride panika in za paniko pridejo vse te grozote...

In tega potenciranja je polno okrog nas. V službah, v medijih... v vse pore naše družbe se vtihotaplja nevidni gost:strah, ki postaja del kolektivne zavesti, tako neopazno, da se tega res ne zavedamo.

Strah je najhujša nevarnost življenja, ker deluje podtalno, narahlo a vendar zelo močno.

Korak po korak človeka onesposablja, mrtviči njegovo zavest, njegove želje, njegove sanje in njegovo akcijo.

Na koncu postane zombi, živ-mrtev človek. Ki se vleče skozi življenje, ker je pač še živ, ne upa pa prečkati nobenih mostov, živeti nobene svoje želje več, ampak živi rutino stroja!

Moj bog, kruto se sliši; daj da pretiravam, prosim!

In kako ubežati vsemu temu negativnemu?

Najbrž je premalo samo izklopiti poročila!

Še vedno so okoli mene ljudje!

In ljudje smo pravzaprav izvir vsega tega!

Če malo prevetrim svoje misli, tudi jaz, ki se imam za pozitivno osebo nosim v svoji glavi cel kup nedolžnih, malih "negativnosti", ki same zase mogoče niso tako hude, kadar pa jih je skupaj preveč, pa lahko postanejo prav zatežene!

Danes sem končno zlezla tudi iz pižame in malo začela migati.

Opazila sem, da so mačehe na mojih zunanjih oknih čisto uvele in sem se oblekla in jih šla zalit!

Ko sem stopila ven in šla okrog hiše, sem začutila in globoko vdihnila energijo zemlje in pomladnega etra!

Ptički so žvrgoleli neusmiljeno! Prečudovito! In to praktično sredi Ljubljane. Trava se je razbohotila v vsej svoji zeleni gostoti. In moj cvetlični vrt je naravnost prekrasen! Zanosen! Kar obstala sem za nekaj trenutkov in kot začarana gledala to lepoto!

Koliko moči, čiste energije in življenja se skriva na samo malem koščku mojega vrta!!!

To je življenje!

Stati sredi vsega tega, vdihovati, živeti polno, karkoli pač pride-naj pride, saj več kot umreti ne moremo! Stati in obstati!