srečanja z dušami

je naslov knjige, ki mi je pred nekaj dnevi v knjižnici padla v oči in sem jo strastno in z zanimanjem začela brati. Izšla je pri založbi Ara 2008, avtorja pa sta Bill in Judy Guggenheim.

Pri isti založbi sta pred leti izšli knjigi Potovanje duš in Usoda duš ameriškega mojstra hipnoterapije Michaela D. Newtona, ki sta obvezno čtivo za vse, ki jih zanima posmrtno dogajanje.

Nekaj let svojega otroštva sem preživela pri svoji stari mami, ki je bila globoko verna, čuteča in oseba širokega duha.
In mnogokrat sem poslušala zgodbe o tem kako so pravkar umrli prišli bodisi sporočit svojo smrt ali pa se poslovit. Prav tako o dušah, ki so se vračale nazaj zaradi krivic, ki so jih prizadele za časa življenja ali o dušah pobitih vojakov (2.vojne), ki so blodile po gozdovih Limbarske gore, nemirnih in izgubljenih.
Globoka vera moje stare mame in njeno trdno prepričanje, da po smrti ni vsega konec, sta ji omogočala, da je zelo hitro lahko srečala umrle ljudi, oz. da so oni lažje navezali stik z njo.
Njene zgodbe so bile doživete na lastni koži in pripovedovane na način, ki v meni ni nikoli vzbujal dvoma v njihovo resničnost.
Bila je lepa ženska, modrih oči, svetlih las in jasnega pogleda. Njen mož je umrl, ko je imela 36 let in jo pustil samo s štirimi malimi otroki, ravno po vojni. Živeli so na kmetiji, vendar je moj stari oče v strahu, da se ne poroči znova in preda kmetije in nje same nekemu drugemu moškemu v roke, v oporoki zapisal, da so otroci lastniki kmetije, ona pa ostane "gospodar" do konca življenja.
In tako se je moj stari oče, že kmalu po svoji smrti začel vračati nazaj in iskati spravo oz. njeno odpuščanje. Ta njegova vračanja so imela razne oblike, tako vizualne kot zvočne..
Široko odprtih oči in ušes sem vedno znova poslušala in srh me je spreletaval ob tem, kar je stara mama doživela in preživela.

Tako tudi pri meni že od ranega otroštva ni bilo dvoma, da posmrtno življenje zares obstaja in da je smrt samo prehod nekam drugam.
Tudi sama sem zelo zgodaj izgubila svojega življ. partnerja in ostala sama z malim sinkom. Ker se je za smrt odločil sam, se mi je ob njegovi smrti pojavljalo sto tisoč različnih občutkov, obsodb, čustev...in seveda je prihajal tudi on nazaj, prva tri leta kar precej pogosto, potem se je umiril, tudi jaz sem se.
Največkrat sem ga slišala-kot trkanje na okno (v 4.nadstropju), rožljanje s ključi v ključavnici, škripanje pletenega stola poleg sebe ali preprosto kot pok balona nekje pod stropom!
Enkrat pa sem tudi prav fizično občutila njegovo telo, toploto, težo..

In ta knjiga je polna takih in podobnih zgodb. Avtorja sta sedem let raziskovala to področje in intervjujala več tisoč ljudi, ki so tako srečanje doživeli iz prve roke.
Torej se dogaja tudi drugim in drugje, torej si ni stara mama izmišljevala teh zgodb in jaz si nisem umišljala teh dogodkov, torej je vse to lahko čisto res!!

Škoda res, da je treba najprej umreti, da šele potem spoznamo največje skrivnosti življenja:)