zgodba,ki ni prijetno čtivo

...nekoč je živelo dekletce.

imelo je brata in sestro, očeta in mamo.

to dekle je bilo najstarejši otrok.

mama in oče sta drug drugega vse prej kot ljubila. deklica nikoli ni videla ljubeče geste med njima ali slišala prijazne besede med njima.

prepiri, očitki, pretepi, grožnje...

oče je bil strog, nepopustljiv,tiranski.

njegove kazni so bile normalna zadeva, fizične.

mama je bila precej zaposlena in prevečkrat so bili otroci sami z očetom.

to dekletce je svoje otroštvo preživelo v nenehnem strahu.

kaj in kako bo naredila, da ne bo užalila atija? česa ne sme storiti?

kaj se bo zgodilo, ko bo opazil, da je zopet zamudila, razbila krožnik, ni pomila posode, ni zakurila peči itd....

v njegovi prisotnosti si sploh ni upala govoriti. komaj je dihala, tiho kot miška, da je ne bi opazil in zopet našel kaj s čemer ne bo zadovoljen!

mama je bila prijaznejša, ampak vedno zelo zaposlena. dekletce je videlo, da je obremenjena in si je ni upalo motiti.

nikoli v otroštvu ni upalo izražati svojih želja - povedati kaj si recimo želi za rojstni dan!

njena velika neuresničena želja so bile kotalke.

kovinske z usnjenimi rdečimi pasovi, ki so se privezali s trakci.

njena sošolka jih je imela in dekletce si je večkrat sposodilo te čudovite kotalke in neizmerno uživalo v kotalkanju po vasi.

ko je tisto leto prišel njen rojstni dan, je upala in hrepenela, da bo mama le uganila njeno željo in ji podarila te kotalke.

nak. nič od kotalk.

seveda mama ni mogla vedeti, kako silno si je dekletce želelo teh kotalk.

ko je bila deklica v sedmem razredu, se je mama končno ločila od očeta, pa muk še ni bilo konec,

saj niso imeli kam iti; pa so šli narazen-mama v ljubljano, otroci pa k stari mami.

stara mama in teta s sinom so bili super ljudje, ampak mame niso mogli nadomestiti.

tako je dekletce občutljiva najstniška leta preživljala spet precej prepuščena sebi.

ko je bila v drugem letniku srednje šole se je družina zopet sestavila in zaživela skupaj.

tudi to ni dolgo trajalo, kajti v tretjem letu gimnazije se je dekle neskončno zaljubilo v moškega, ki je bil 15 let starejši od nje in je bil vse kar njen oče ni bil.

obojestranska zaljubljenost. velika.

in kmalu sta zaživela skupaj. in tudi sinka je rodila čez kako leto ali dve..

in ostala sama s sinkom, ko je le-ta imel štiri leta.

in tako nadaljevala svojo pot...

gremo sedaj v osrčje zgodbe.

enormno velik strah pred očetom in želja da ugodi vsem njegovim muham in zahtevam, da le ne bi bila tepena, da bi ji nekoč morda pa le namenil košček pozornosti, ljubezni, prijazen pogled, toplo besedo - vse to je pripomoglo, da je vseskozi iskala pozornost moških. iskala je očetovo priznanje, biti ljubljena in spoštovana hči in dekle, ženska. iskala tam, kjer je ni mogla dobiti.

to česar ji ni dal oče, ji pač nihče drug ne more več dati.

in njena želja biti najboljša, biti boljša od drugih žensk, biti nenadomestljiva, je posledica neopaznosti in nepriznanosti v otroštvu.

vse je naredila, kar je lahko in kar ji sploh ne bi bilo treba, pa je le redkokdaj kdo opazil, jo pohvalil, jo objel...oče sploh nikoli.

bila je prepričana, da ni nič vredna, da je nepomembna, da nič ne zna in ne ve in da mora govoriti le kadar je vprašana..

da je ena velika bleferka in da jo bodo ljudje, ko jo bodo spoznali, "pogruntali" in videli kakšna nula je v resnici..

po drugi strani pa je v njej zrasel negativni jaz, ki se je hotel izkazati in je živel svoje življenje neodvisno od drugih, saj je gradil na vseh prej naštetih predpostavkah.

po eni strani ogromen občutek manjvrednosti, po drugi pa umetno ustvarjen občutek večvrednosti, ki sta se izmenjavala dolga leta.

in velik strah pred ljudmi. to se ne da povedati koliko je bilo tega strahu!
in nezaupanje tako do žensk, kot do moških.

veliko let se je dekle ukvarjalo z odpuščanjem očetu in mu tudi odpustilo.

niti na misel ji ni padlo, da je potrebno odpustiti tudi mami.

ker se dekle ni zavedalo, da je jezna nanjo, ker ji ni nudila zaščite pred očetom (čeprav je vedela kakšen je).

če ste zdržali brati do sem, svaka vam čast:)

in ko se je začela ukvarjati še z odpuščanjem materi, se je njeno življenje zares začelo spreminjati.

in spreminja se še naprej.

danes pa je bila njena samopodoba spet na preizkušnji.

od osebe, ki ji je nekoč bila zelo blizu, je slišala te neprijetne besede: da je vzvišena, dušebrižnica, zamerljiva še bolj kot navadni smrtniki, da deluje neiskreno in se dviguje nad navadne smrtnike!

zabolelo je, zaskelelo.

nekaj v njej še ni pozdravljeno.
še obstaja rana, ki se mora zaceliti.

trdno sem prepričana, da ni naključnih ljudi v našem življenju.

in da tam od kjer pridemo na zemljo, sami izberemo svoje starše, prijatelje, pravzaprav da se vzajemno izberemo.

da si bomo pomagali in izboljšali kar je namenjeno izboljšati!

bodite hvaležni tistim, ki vam ubijajo pričakovanja!
ta stavek sem slišala kar nekajkrat v zadnjih mesecih.