telo

Prejšnji teden sem si kupovala bele kopalke.

Med pomerjanjem v mali kabinici z umetno svetlobo sem se, ko sem se pogledala v ogledalo, kar zdrznila, kajti moje telo v belih kopalkah in še belo, nezagorelo - je bilo podobno tistim telesom iz revij, ki prodajajo magična pomagala za hujšanje in sicer s podnapisom _prej_ (mišljeno neugledno, malce zavaljeno, malce celulitno telo pred uporabo čarobnega sredstva za odpravo vseh teh nevšečnosti:)

Oblečeno je moje telo še kar o.k. se ne vidi, se skrije in še pred mano se je skrivalo:)
Pri delu dnevno prihajam v stik s telesi (praktično že zadnjih 10-12 let) in nekako sem se naučila prepoznati človeka preko njegovega telesa, prepoznati njegov način življenja, mišljenja, čustvovanja...

Obleka nas na nek način zavaruje pred svetom, ne le na fizični ravni, temveč tudi na emocionalni, racionalni..
Skrije vsaj del tistega, česar ne želimo deliti z drugimi in vzpostavi približno obliko, ki jo želimo pokazati drugim.

Globoko v sebi smo vsi občutljiva bitja, ki jim ni vseeno kako nas svet dojema in ki nam pozornost in ljubezen bližnjih pomeni veliko več, kot smo pripravljeni priznati.

Ko sem prišla domov, sem svoje telo pozorno pogledala v ogledalu.
Na njem se vidijo vsi tisti dolgi zimski večeri neproduktivno preživetega časa pred televizorjem z vsemi sladkimi dobrotami s katerimi sem se tolažila, ker si nisem upala polno živeti vseh svojih želja!

"Oprosti mi, moje prekrasno telo, ker se še vedno tako mačehovsko obnašam do tebe.. ti pa me prenašaš, mi omogočaš okušati radosti in lepote življenja..vztrajno in potrpežljivo predeluješ vse kar vnašam vase in za kar vem, da ni najbolj koristno zate.. "
Kar druge učim..se moram sama naučit!

Danes moje telo šteje 45 let.
Za to, da sem na tem kraju in v tem času se zahvaljujem svojima staršema..mami, ki se nahaja nekje v svetlobi..Hvala ti za vse.. in očetu, ki je v domžalah, prav tako Hvala za tvoj delež!
Vem, moja duša ne šteje let in je neskončno mlada in neskončno brezčasna!

Tiste bele kopalke sem pa vseeno kupila:)