nič človeškega mi ni tuje...

...je nekoč nekje zapisal filozof!

berem čudovito, zanimivo knjigo Elisabeth Kubler Ross z naslovom: Kolo življenja!

avtorica je bila pionirka pri destigmatizaciji smrti in umiranja v bolnišnicah in nasploh.
zdravnica in neverjetno pogumna ženska, rojena v obdobju med obema vojnama v švici.

takoj po II. sv. vojni je kot mlado dekle odpotovala na Poljsko z namenom pomagati ljudem, da se hitreje opomorejo od vojne in spet zaživijo.
med drugim je tudi obiskala koncentracijsko taborišče Majdanek, v katerem je umrlo 300 000 ljudi. želela je na lastne oči videti nacistično krutost čisto od blizu.
pretresena in pod globokim vtisom je hodila sem in tja po taborišču in se spraševala:
toda zakaj?
kako je to mogoče?
kako so mogli moški in ženske tako prizadevati drug drugega?

citiram:

globoko zatopljeno v misli me je predramil jasen, miren in samozavesten glas mlade ženske, ki mi je odgovarjala. ime ji je bilo Golda.
tudi vi bi bili sposobni tega, je rekla.
hotela sem ugovarjati, a bila sem tako osupla, da nisem našla besed.
če bi odraščali v nacistični Nemčiji, je dodala.
hotela sem zavpiti, da ni res.
jaz že ne.
bila sem mirovnica. odraščala sem v prijetni družini in v miroljubni deželi. nikoli nisem poznala lakote ali diskriminacije.
Golda je te misli brala v mojih očeh in izkušeno odgovorila: presenečeni bi bili nad tem, česa vsega ste sposobni. ko bi odraščali nacistični Nemčiji, bi zlahka postali zmožni takih stvari.
Hitler živi v vsakem izmed nas.
želela sem razumeti, nisem se hotela prepirati in ker je bil čas kosila, sem jo povabila, da si razdeliva moj sendvič...
rojena je bila v Nemčiji in ko ji je bilo 12 let, so gestapovci vdrli v očetovo trgovino in ga odvedli s seboj. nikoli več ga ni videla. kmalu po izbruhu vojne so jo z vsemi družinskimi člani, tudi s starimi starši, odpeljali v Majdanek.
nekega dne so jih stražarji zgnali v vrsto, kakršni so bili že velikokrat priča. ljudje, ki so stopali vanjo se ponavadi niso vrnili. skupaj z družino je bila med tistimi, ki so jih slekli, da bi jih nato pahnili v plinsko celico. vpili so, prosili, jokali, molili. vendar niso mogli upati v dostojanstveno smrt ali preživetje, saj so jih porinili v smrt, hujšo od one, ki doleti govedo v klavnici.
Golda, to sijajno dekle, je bila zadnja v vrsti. siloma so jo skušali stisniti v celico, preden bi zaprli vrata in spustili plin. po nekakšnem čudežu, nekakšnem božjem posredovanju, se vrata niso hotela zapreti za njo. celica je bila prenatrpana, zato so jo preprosto sunili ven in jo pahnili na svež zrak, druge pa zažgali, da bi izpolnili dnevni delež.
njeno ime je ostalo na seznamu smrti, zato so domnevali, da je mrtva. niso je več poklicali. neobičajna pomota ji je rešila življenje.
ni imela časa za žalovanje. večino energije je porabila za preživetje...bodrila se je tako, da si je predstavljala dan, ko bo taborišče osvobojeno. bog jo je izbral, je razmišljala, da preživi in pripoveduje naslednjim rodovom o barbarstvu, ki mu je pričala...negovala je svoje sovraštvo in odločenost, da bo preživela do prihoda zavezniških sil.
toda, ko so jih osvobodili in jim na široko odprli vrata, sta Goldo ohromila bes in grenkoba, ki sta jo tiščala v krempljih.
ni si mogla predstavljati, da bi živela preostanek svojega dragocenega življenja v bruhanju sovraštva.
kot Hitler, je rekla.
ko bi porabila svoje življenje, ki mi je bilo prihranjeno,da bi sejala semena sovraštva, ne bi bila nič drugačna od njega, je rekla.
če lahko spremenim življenje enega človeka, ki ga odvrnem od sovraštva in maščevanja ter preusmerim k ljubezni in sočutju, sem si zaslužila preživeti.
kako naj razumem Goldo, človeka, ki je izkusil vso to krutost in se nato odločil za odpuščanje in ljubezen?!

zatorej, nič človeškega mi ni tuje.
in namesto obsojanja se odločam za odpuščanje, sočutje in ljubezen.
iz mojih ust v božja ušesa:)