Pred sončnim vzhodom 20.7.2010
včeraj sva se s Petrom vrnila iz Španije, iz Camina, iz pohoda dolgega 33 oz.34 dni.
dolgega 800 km.
od sobote zvečer do torka zjutraj, sva bila v Madridu, v hostlu.
jaz sem ves čas ležala, z otečeno levo polovico obraza.
biti v Madridu, pa nič od Madrida - le hrup zunaj, neznosna vročina, smrad..
zadnji dan Camina me je začel rahlo boleti zob in nastal je majčken granolomček.
ker v Španiji skoraj nihče ne zna nič angleško, (niti dohtarji menda:), sem potrpela do doma.
nocoj sem prvič po dolgem času spala v svoji postelji, sama v sobi, s svežo posteljnino in tišino zunaj.
wc je bil na voljo samo meni, tuš tudi, kuhinja tudi in dnevna soba tudi.
ne morete si predstavljati kakšno razkošje je - imeti svojo posteljo, svojo sobo, svojo kopalnico itd..in svojo zasebnost.
ko sem prišla domov sem postavila "ruzak" na hodnik in ga kar nekaj časa nisem mogla odpreti, sprazniti..
več kot mesec dni je bilo vse moje življenje povezano s tem ruzakom, odvisna sem bila od njega in vse osnovne reči so bile v njem...in za vsako stvar sem vedela, da jo imam, kje jo imam in koliko je približno težka:)
predzadnji dan sva hodila 38 km, ker sva želela priti do cilja še isti dan, pa nama ni uspelo (na srečo:) in tistih hlač oblečenih ta dan še nisem utegnila oprati.
bile so pa svinjsko prašne in umazane, majčka je tudi še imela vonj dneva v sebi.
in ko sem končno razmontirala ta ruzak, našla tudi te hlače in majčko, mi je pri srcu postalo kar hudo, kajti spomnila sem se vseh prehojenih kilometrov, vseh naporov,občutkov in te moje velike želje, da doseževa cilj še isti dan..
vsa tista energija je bila še vedno tam, v mojih umazanih cunjah..
in v vseh ostalih tudi, ki sem jih vsak dan prala na roke, v mrzli vodi..
tudi v flaški, v kateri sva si pripravljala vitaminske in magnezijeve napitke..
kje vse je bila že ta flaška in s seboj sem jo nosila skoraj ves Camino!!
vsaka stvar v ruzaku je imela svoj čustveni naboj.
oči so se mi orosile, ko sem jemala stvari ven..
pazljivo, vsako stvar sem pogledala, ji dala mesto, pozornost in ničesar nisem zavrgla (to sem storila že med potjo) niti flaške ne:)
za prati ni bilo veliko,tistih nekaj cunjic, spalna vreča, vetrovka..
vtisov, spominov, izkušenj je še toliko, da ne vem kam z njimi..
počasi se bo trebalo to sprocesirati in smiselno postaviti v moje življenje..
kajti Camino je izkušnja, ki človeka pretrese do samih temeljev.
v nadaljevanju bom počasi te vtise objavljala tudi na tem blogu..
s Petrom bova pripravila skupno predstavitev za vse znance in vse ki naju že zdaj sprašujejo: Kako je bilo??
Ni komentarjev:
Objavite komentar