ko sem se vrnila iz Španije (po petih tednih in pol), me je nemudoma na kuhinjski mizi pozdravil zajeten kupček položnic, opominov, računov.... :)
ha.. sem si rekla..so rekli, da se življenje po Caminu vsakomur spremeni..ampak nič se ni spremenilo:)
položnice so pridno čakale, da jih plačam..takojšnja sprememba je bila le v tem, da se nisem prav veliko sekirala zaradi tega..sem si rekla:
draga moja, če si prehodila tistih 800 km v tistem vročem soncu, s tistim težkim ruzakom na hrbtu..boš pa tele položnice ja tudi plačala..
kajti veste, kadar ima človek s.p. in gre na dopust, ali zboli..ni dinarčkov..nobena, še tako minimalna plača ga ne čaka, ko pride nazaj ali ko se pozdravi..ampak mora plačati še prispevke, pa najemnino in stroške za poslovni prostor itd..
ahh, tako torej.
kaj pa bo potem drugače? sem razmišljala.
in dognala, da pravzaprav nič.
in ugotovila, da bo edina sprememba v mojem spremenjenem gledanju na stvari okoli mene in stvari v meni..
danes zjutraj, ko sem se peljala z Zaplane proti Ljubljani, sem opazila:
-meglice nad gozdovi in kako lepo so se prelivale: bele, pahljačaste nad temno zeleno barvo svežih gozdov
-opazila sem drobne dežne kapljice, ki so občasno padale na sprednjo šipo avtomobila
-opazila sem ljudi, ki so zjutraj vsak v svojem ritmu hiteli novemu tednu naproti
-opazila, da je zunaj sveže, hladno in da me to čisto nič ne moti
in da me ne motijo meglice, niti dejstvo, da se poletje končuje, niti dejstvo, da se vikend končuje in moram spet v civilizacijo iz tistega miru in narave na Zaplani
aha, sem si rekla, torej se zares spreminjam
in hvaležna sem bila za vse, kar je bilo. in sem še.
Ni komentarjev:
Objavite komentar