Kako sem preživela koncert Iztoka Mlakarja?!

Vse njegove cd-je imam. Besedila poznam na pamet, melodije mi zvenijo v glavi...
Njegovo glasbo, izražanje, občutenje čutim od znotraj navzven...
Končno mi je uspelo ujeti karte.
Koncerte ima redko, za majhno publiko. v intimnem okolju.
Grad Jable, nocoj. Vroč, soparen večer.
Še grad je puhtel od pregretosti, nič tradicionalnega hladu, debelih sten, grajske svežine.
V podstrešni dvoranici je bilo soparno.
Publike cca 70, mogoče več..
Karte po 40 eur.
Po koncertu obljubljena pogostitev.
Začetek z zamudo, približno 20-25 min.
Vroče.
Pričakovanje. Ti ljubljeno pričakovanje.
Kako mi znaš pokvariti doživljanje!!
Iztok pride, začne, pozorno poslušam, opazujem, opazim...
Vse zelo dobro ispeljano, izgovorjeno, ispiljeno, zapeto, odigrano..
Vrhunska predstava, ki me je znotraj sebe pustila hladno..
Kot da je med izvajalcem in nami nevidni zid, zid ločitve ravno v liniji srca..
Čakam...Čakam...
Da avtor prestopi zid, izstopi iz predstave in samo je, to kar je..Poet, človek..
Ne dočakam.
Nasmeh na mojih ustnicah ugaša.
V njegove oči se ne ujame odblesk iskrice polne lune, ki sveti zunaj.
In refoško post festum je bil nedvomno višek večera.
Na žalost.
Koncert je bil po dobri uri zaključen. Z grenkim priokusom.