Pesa, jagoda ali srce?!

Včeraj sem slikala, po tehniki, ki smo se je naučili na delavnici intuitivnega slikanja.
Prvič nezadovoljna z rezultatom. Drugič tudi. Tretjič. Četrtič.
Vsakič znova sem šla na novo. Nikoli dovolj lepo, dovolj barvito, z dovolj jasnimi oblikami, barvami.
Potem pustim vse skupaj. Barve se posušijo.
Popoldne grem še 1x čez. Še en poskus. Petič....
Nastane čudovit mozaik barv. Vendar v njem spet ne vidim smisla.
Ni dovolj dober, lep...
Nenadoma pa preblisk.
Pa to sem vendar jaz!!
Čudovita sem.
Polna barv, vseh barv, vsa mavrica je v meni, plus veliko bele&črne..
Le sama sebi nisem nikoli dovolj dobra, dovolj lepa; vedno pri sebi nekaj popravljam, nekaj izboljšujem, nekaj spreminjam.
Dobesedno.
Nikoli zase tako dobra, da bi ustrezala drugim.
Nikoli sebe zares sprejela, nikoli sebe zares vzljubila.
Ti šment no
Sliko sem dokončala. S srcem v sredini, iz katerega se širi "zeleno, ki te ljubim zeleno"... na vse strani.
Zvečer sliko pogleda Peter.
"A to si ti naslikala?"
"Ja."
"Pa je v redu, tole rdečo peso na sredi si prav lepo ujela "
"Tristo kosmatih medvedov"

Dvojna masektomija

Eni najlepših, najpopularnješih in vplivnejših igralk A. Jolie so  preventivno odrezali obe  dojki.
Ker naj bi imela 87% možnosti, da dobi raka dojk.
Vsaka ženska, ki je danes to prebrala, se je najverjetneje zdrznila, zgrozila, začudila...
Prsi so eden izmed najlepših delov ženskega telesa.
Prsi so ženska moč in atribut. So njena lepota, njena nežnost in milina. Njen vir užitka in prva hrana njenemu otročku. So povezava med nebom in zemljo. So ženska.
Odrezati si bo dala še jajčnike. Ker obstaja 50 % možnosti, da na njih dobi raka.
In pri 37-ih bo padla v menopavzo.
To pomeni, da bo najverjetneje do konca življenja na umetnih hormonih.
Še vedno pa je v 5 % še možno, da rak vseeno pride.

Komaj lahko si predstavljam grozo in strah, ki ga lahko občuti neka ženska, da se odloči za tako drastičen poseg v svoje telo.
Strah, ki ne preneha. Strah, ki vseskozi ždi v ozadju in preži na vsako še tako malo asociacijo, da lahko v hipu vzplamti v ogromno grožnjo, v obris starke s črno kuto in koso v roki.
Zares težko mora biti nenehno živeti s takim strahom.

Moja mama je zbolela za rakom debelega črevesja, še pred 50- im letom.
Njen boj je trajal nekaj več kot 2 leti.
Stara sem bila 32 let, ko je umrla.
Tudi njen oče (moj ded) je umrl za rakom.
Nič kaj obetavna genetska dediščina.

Po nekaj letih njene smrti me je začel za vrat grabiti strah.
In ker nočem, da me neka stvar obvladuje, sem se odločila aktivno in neposredno spopasti se z njim.
In kako lahko to naredim?
Postala sem prostovoljka na ljubljanskem Onkološkem inštitutu.
Vsak petek ob 7-ih zjutraj sem malce krmežljavih oči nastopila svoje 3-4 urno delo v 3. nadstropju E oddelka, kamor so bili napoteni zunanji pacienti na operacijo.
Ljudje, kot jaz in vi.
Ljudje, ki so preživeli že vse preglede, diagnoze, rentgene etc. In so bili tešči.
Svojci, ki so jih spremljali, so že odšli.
Stali so tam na začetku hodnika, nebogljeni in prestrašeni.
Ter tako zelo sami.
Moja začetna zaspanost me je v hipu minila.
Moje delo je bilo, da jim pomagam pri predpripravah na operacijo. Spremljala sem jih po stavbi še na dodatne preglede, na druge konce ogromnega onko-labirinta, jim razložila kakšno formalnost, bila z njimi, ko smo čakali..
Z vsakim in vedno, sem se z njimi (včasih le za trenutek ali dva), povezala na človeški ravni, na ravni srca. Vse potrebe po biti nekaj, kar nisi, so odpadle. Tudi pri meni. Na nek bizaren način zelo osvobajajoč občutek.
Kak petek nisem zmogla. Prosila sem kako drugo prostovoljko, da me zamenja.
In sem se raje sprehajala po pritličju, med ambulantami, po avli ali oddelkih.
Vsak petek sem svojemu strahu odkrito pogledala v oči.
Včasih je zelo, zelo bolelo, še več dni potem, mogoče celo do drugega petka.
Nikamor nisem zbežala in niti en petek nisem manjkala.
Nekateri, ki so vedeli kam hodim, so me z začudenjem spraševali, kaj mi vendar je? Da je treba bežati iz takih krajev, ne pa prostovoljno hoditi tja!
Eno leto sem potrebovala, da sem bila ozdravljena največjega strahu v svojem življenju.
Minil je neopazno. Kar naenkrat sem opazila, da mi je hoditi tja postalo lahko. Znosno. Celo rada sem šla. Takrat sem se zavedala, da je prišel čas. Da sem tu končala svojo zgodbo.
Tako približno si lahko predstavljam, kako je živeti s takim bremenom.
Še vedno pa si ne morem predstavljati mojih prsi (čeprav malih) odrezanih, ležati na kirurški mizi in mojih jajčnikov v koritu za odpadke, ko so pa vendar še zdravi.
Častim in slavim svoje telo in svoje zdravje.
Vsak trenutek se potrudim, da ga ne zlorabim ali dopustim kakršnokoli zlorabo.
In ljubeče skrbim zase. zares ljubeče. Po današnjem dnevu pa še sploh.

Ko si bolan, naj ne ostaneš sam

Bolnica. Hladna, kovinska in starinska..
V njej leži starejša gospa. Prvič v življenju pristala na bolniški postelji. V veliki beli Ljubljani.
Prihaja iz male vasi, iz prijetne kmečke domačije, lepega, čistega okolja.
Vse življenje pridna ...kot mravljica. Delovna, marljiva, tiha in skromna.
Vse v življenju je vedno vzela za dobro, vse se ji je tudi vračalo z dobrim, na nek način. Mogoče ne vedno tak, kakršnega si je nekoč v mladosti želela, ampak življenje na svoj način vedno podari to, kar vanj vložimo.
Z ljubeznijo domačih, z vnuki, pravnuki..
Gospa, ki si je v otroštvu želela postati učiteljica, ampak takoj po vojni denarja niti za hrano ni bilo, kaj šele šolo.
Tako je svoje sanje počasi in neslišno skrila, se v delo zatopila in na svojo žalost pozabila.
Tako se ta tiha in mirna gospa znajde v ustanovi, kjer si nihče ne želi ostati.
Vse uboga. Nič si ne drzne ugovarjati, saj oni dobro vedo kaj delajo!
Kdo pa sem jaz- nevedna , neizobražena ženska, ki je celo življenje delala na njivah in hlevu, ki ni videla nič sveta, nobene šole, izkušnje nima?!
Zobne proteze ji ne dovolijo uporabljati, zato lahko je samo tekočo hrano.
Ker je čisto brez zob, niti razločno ne more govoriti.
In ker je stara več kot 80 let, z resnim zdravstvenim problemom, ima morda težave z dvigovanjem, obračanjem, premikanjem in vsemi samoposebi umevnimi fiziološkimi procesi.
Negovalno osebje, strežnice, sestre.. niso preveč potrpežljive z njo. Ker ne dosega njihovih standardov, jo tudi nekoliko okregajo, mogoče celo s povišanim tonom.
Ko pride bolečina, je hudo. Tudi zajočeš lahko..
Vsak bolnik je človek, in vsak človek ima nekoga, kateremu je mar zanj.
Kateri ga ima rad. Kateremu ni vseeno, na kak način se negovalno osebje (in vsi drugi) obnaša do osebe, ki mu je draga.
Ta skoraj nevidna oseba v sobi drugega nadstropja neke ljubljanske bolnišnice, srčno upam, da je dobila protibolečinska zdravila, in mogoče vsaj en stavek, ki ji ne bo dal čutiti, da jim je odveč, da ne marajo svojega dela in da jim je prepuščena na (ne) milost. Kajti tudi preprosta kmečka žena ima nekoga, ki jo ima rad.
V tem primeru cel kup ljudi.

Kako sem preživela koncert Iztoka Mlakarja?!

Vse njegove cd-je imam. Besedila poznam na pamet, melodije mi zvenijo v glavi...
Njegovo glasbo, izražanje, občutenje čutim od znotraj navzven...
Končno mi je uspelo ujeti karte.
Koncerte ima redko, za majhno publiko. v intimnem okolju.
Grad Jable, nocoj. Vroč, soparen večer.
Še grad je puhtel od pregretosti, nič tradicionalnega hladu, debelih sten, grajske svežine.
V podstrešni dvoranici je bilo soparno.
Publike cca 70, mogoče več..
Karte po 40 eur.
Po koncertu obljubljena pogostitev.
Začetek z zamudo, približno 20-25 min.
Vroče.
Pričakovanje. Ti ljubljeno pričakovanje.
Kako mi znaš pokvariti doživljanje!!
Iztok pride, začne, pozorno poslušam, opazujem, opazim...
Vse zelo dobro ispeljano, izgovorjeno, ispiljeno, zapeto, odigrano..
Vrhunska predstava, ki me je znotraj sebe pustila hladno..
Kot da je med izvajalcem in nami nevidni zid, zid ločitve ravno v liniji srca..
Čakam...Čakam...
Da avtor prestopi zid, izstopi iz predstave in samo je, to kar je..Poet, človek..
Ne dočakam.
Nasmeh na mojih ustnicah ugaša.
V njegove oči se ne ujame odblesk iskrice polne lune, ki sveti zunaj.
In refoško post festum je bil nedvomno višek večera.
Na žalost.
Koncert je bil po dobri uri zaključen. Z grenkim priokusom.

Odgovorna sem. Odgovoren sem.

Berem na spletu: "Delavci nismo krivi za krizo."
Jaz osebno v krivdo ne verjamem.
Verjamem v odgovornost.
Toda, če pogledam z drugega zornega kota: Kje smo bili, ko so zapravljali naš denar? Ko so ga razsipali, jemali kredite, kupovali nespametne...drage, nepotrebne reči??
Smo bili tiho, smo opazovali in nič rekli?
Smo dvignili svoj glas nestrinjanja ali samo pohlevno požrli vse kar se je dogajalo - dokler se je dogajalo drugje, drugim, je bilo vse ok...ko pa se je začelo dogajati Nam, smo šele začeli razmišljati.
Smo vedno znova in znova volili ene in iste obraze, vse že ničkolikokrat kompromitirane politike smo zopet postavili na čelo dežele!!??
Seveda je Dovolj.
Dovolj imamo.
Toda, če smo povsem iskreni do sebe, si lahko vsak pri sebi prizna, da nosi delček odgovornosti. Poglejte samo izdatke za vojsko, za falcona, za draga orožja, za vso to kramo, ki je ne moremo jesti, piti, ki nam pri živem bogu popolnoma nič ne koristi, le propada v nekih skladiščih..in ko bo zastarela, jo bodo zamenjali z novo...medtem, ko naša Urgenca poka po šivih. Tam sem bila dva tedna nazaj, niti dihat se ni dalo, klopi in stoli so neudobni za crknit in ko prideš po 3-4 urah na vrsto si tudi sam že v stanju za crknit.
Uf, uf, uf. Sveta jeza me je zagrabila.
Vedno je nekdo drug kriv, nikoli nihče ni kriv....
Vsi skupaj smo tu, kjer smo in skupaj bomo prišli ven iz tega, samo sprejmimo- pa četudi vsak samo pri sebi - ni treba javno - svoj del odgovornosti.

Varnostni ščit-ščit pred seboj

Prideš na ta planet, s tem telesom, ki ti ga posodi mama zemlja, v to življenje, v ta čas...

Nebogljen, nezaščiten, popolnoma prepuščen svojim staršem ali vzgojiteljem.

In starši te kmalu naučijo, da je ta svet nevaren, da obstajajo hudobni ljudje, ki ti lahko škodujejo, te prizadenejo, te ranijo ali poškodujejo. In da se jih moraš čuvat, se jim izogibat, ne zaupat tujcem, neznancem.

Te misli, stavke ti ponavljajo nenehno skozi celo otroštvo in ti začneš verjeti, da je svet nevaren, krut; da so ljudje zli, da so na svetu zato, da te poškodujejo, te okradejo, posilijo ali ubijejo..

Druga stvar, ki jo naredijo starši - tokrat nehote, pa je zapustitev takrat, ko jih želiš imeti ob sebi, ko se počutiš čisto samega, osamljenega, ko jih potrebuješ, ko je svet videti grozljivo velik in tuj in strašljiv...in iz različnih razlogov mali otrok takrat ne dobi čustvene, fizične opore in ostane sam in jokajoč v svojem strahu...in tako začne verjeti, da svet resnično tako funkcionira- kot velik osamljen kraj, kjer ostaneš prizadet, sam in jokajoč prav takrat, ko najbolj potrebuješ nekoga, da te objame, potolaži in ti zagotovi, da bo vse dobro.

Torej 2x te zafrknejo.

Prvič zavestno in drugič nezavedno. In to prav tisti, od katerih pričakuješ največ.

Seveda vse to prineseš s seboj v odraslo dobo.

Vam je poznan stavek:

Nikomur ne zaupaj, samo sebi.

Nihče ti noče nič dobrega, vsi bi ti samo škodovali in te izkoristili, kjer je mogoče.

Ali pa:

Tako sam/a se počutim.

Nikogar ni, ki bi me razumel, mi stal ob strani, ki bi mu/ji bilo mar zame..

In če imamo smolo, vse naše življenje preživimo v takih prepričanih, vzorcih in programih, ki nas še bolj oddaljujejo drug od drugega in še bolj potrjujejo dejstva, dogodke, ki se nam dogajajo.

In tu pridejo na vrsto zaščitniki.

Ljudje, ki nam ponudijo zaščito pred negativnimi ljudmi, negativnimi dogodki..

In ker je strah dovolj velik, izkušnje potrjeno dokazane in želja po biti pozitiven, ali se družiti samo s pozitivnimi ljudmi preveč močna - se vsakršna zaščita zelo dobro prodaja v veri, da nam bo pomagala.

Ampak kako se zaščititi pred življenjem?

In zakaj se zaščititi pred njim?

Je to sploh mogoče?

Zakaj pa smo tu, če svojega življenja ne želimo živet in izkusit polno, vsega, z vsem kar nam prinaša in kar nam odnaša?!

Mar drug človek ni le moj drugi jaz, moja slika in odsev?

Moj učitelj in izkušnja, pa naj bo še tako boleča in trpeča, je le košček v mozaiku mojega zorenja in napredka..Najhujše bolečine, največje trpljenje človeku nudijo iztočnico za največji duhovni napredek..

Lahko pa se seveda vedno odloči tudi drugače- da ostane pri zagrenjenosti, občutku žrtve in nemoči.

Izbira je vedno izbira vsakega od nas individualno.

Torej, ko mi nekdo ponudi zaščito, mu hvaležno rečem: Ne, hvala. Ne potrebujem.

Kajti nič, kar se mi na tem svetu lahko zgodi, me v samem bistvu ne more prizadeti, niti uničiti ali ubiti.

Zato sem popolnoma varna vsak trenutek te moje čudovite poti, ki se ji reče Življenje, ki sem Jaz.

Zakaj pa bi se želela zaščititi pred samo seboj?

Ima to sploh smisel?

Človekova največja zaščita je njegovo iskreno, odprto srce polno sočutja do sebe in do vseh drugih.

zlate kroglice

Biti mama - je nekaj kar moraš doživeti, da lahko razumeš.

Imeti sina - sama ga vzgojiti, vzrediti:), biti sama odgovorna zanj...je nekaj kar moraš doživeti, da lahko razumeš.

Biti tu - ko so težave, ko ga odnaša, ko se išče, ko se odleplja od tebe, ko se postavlja sam zase...je nekaj, kar moraš doživeti, da lahko razumeš.

Biti faca - in mu dovoliti, da gre, da zaživi po svoje, da dela svoje napake, da se uči na svoj način, je treba doživeti in preživeti.

Biti svetovna faca - je pustiti vse, kar si ustvarila, spokati svoje reči in nekaj spominov v par škatel in svoj dom zapustiti sinu, da ga obrne na glavo, pobarva na novo, zamenja nekaj reči, odstrani nekaj reči in začne vzpostavljati nove spomine, v svojem novem gnezdu, na svoj način, s svojo izbranko...vse to dopustiti, da se zgodi, čeprav te boli v srcu, pomeni biti res svetovna faca.

Ko je fant dopolnil tista leta, da je zvečer začel samostojno hoditi ven, s prijatelji, družbo, ki je ne poznaš, se voziti ponoči naokrog, početi vse, kar pač mladi v teh letih počno; je bil prvi močan pljusk, ki je nakazoval, da je za lepilo prišel čas odpustitve.

Mama, sem se morala odločiti, da ga prvič v življenju spustim od sebe.

Takrat mi je uspelo.

Saj sem vedela, da bo še naprej prihajal domov, da ve kje me najde in kje sem vedno zanj, če me potrebuje. Da ga bom zjutraj našla v postelji, da baza ostaja trdna in zacementirana.

Seveda so bili znotraj te baze pogosto pretresi, vetrovi in nevihte..a vreme se je vedno uravnovesilo in umirilo.

Potem, čez leta, ko se fant zaljubi, ko si želi ustvariti svojo bazo in ko tudi jaz želim zaživeti svoje življenje; se baza zamaje, se zgodi potres, ki poruši staro in pusti prostor novemu.

Najinega skupnega doma ni več, ne obstaja več v obliki kot je funkcioniral dolga leta.

Ni več kuhinje, v kateri sem mu pekla slastno dišeče pizze, kuhala njegove priljubljene jedi, imela v predalu vedno vsaj en priboljšek zanj..

Ni več njegove sobe, kamor se je včasih zaprl in skril pred mano.

Ni reda in navad, ki sva jih vzdrževala in so nama dajala nek občutek varnosti in pripadnosti.

Izven najinega doma nisva imela skoraj nikogar, ki bi skrbel za naju, ki bi ga skrbelo za naju (z izjemo moje mame, ki je kmalu umrla in stare mame, ki je tudi pokojna že kar nekaj časa).

Ustvarila sem/sva svoj svet v katerem je dišalo po domači, sveže pripravljeni hrani...po perilu, ki se je vedno sušilo na zraku in vonjalo po svežini...po knjigah in zgodbah, ki sem mu jih brala pred spanjem..po praznovanjih..po obredih in ritualih..po božični večerji in pustnih krofih...po mojem znamenitem šarklju..in po zlatih kroglicah, katere je oboževal v juhi.

Najljubša zakuha mojega sina na juhi so bile zlate kroglice in pazila sem, da so vedno bile na zalogi.

Mnogokrat mi je bilo zelo težko, neverjetno težko in neštetokrat sem si želela, da čimprej odraste, se osamosvoji, odide od doma, se postavi na svoje noge in zaživi.

To se je tudi zgodilo. Kakopak.

Sedaj pogrešam najine skupne trenutke, najin svet, najine oz. njegove finte in tisto povezanost, intimnost nekega doma, bližino človeka, ki ti je najbližji na svetu in vse tiste nepomembne male reči - kot so zlate kroglice v predalu ali zaloga kvasa, da se pizza lahko kadarkoli speče in prisotnost njegovih čevljev zvečer, ki je pomenila, da je doma, da sva doma. Da sva še vedno skupaj, da še vedno imava drug drugega. Da še vedno imava skupni dom.

Sedaj, ko živim s Petrom, jasno vidim koliko lažje bi mi bilo, če bi to bilo mogoče že prej.

Koliko truda, energije, časa in moči sem morala vložiti, da so stvari "laufale", da sem svojemu otroku nudila vsaj približen dom, kot bi ga imel, če bi njegov oče še živel in bi bili družina.

Ko je bil star kakih 5 let mi je nekega dne med vožnjo rekel: "Mami, ti nikoli ne boš mogla "bit" oči, lahko ga pa samo malo zaigraš."

Ja, odigrala sem svojo vloge mame in očija in neizmerno sem hvaležna zanjo.