zlate kroglice

Biti mama - je nekaj kar moraš doživeti, da lahko razumeš.

Imeti sina - sama ga vzgojiti, vzrediti:), biti sama odgovorna zanj...je nekaj kar moraš doživeti, da lahko razumeš.

Biti tu - ko so težave, ko ga odnaša, ko se išče, ko se odleplja od tebe, ko se postavlja sam zase...je nekaj, kar moraš doživeti, da lahko razumeš.

Biti faca - in mu dovoliti, da gre, da zaživi po svoje, da dela svoje napake, da se uči na svoj način, je treba doživeti in preživeti.

Biti svetovna faca - je pustiti vse, kar si ustvarila, spokati svoje reči in nekaj spominov v par škatel in svoj dom zapustiti sinu, da ga obrne na glavo, pobarva na novo, zamenja nekaj reči, odstrani nekaj reči in začne vzpostavljati nove spomine, v svojem novem gnezdu, na svoj način, s svojo izbranko...vse to dopustiti, da se zgodi, čeprav te boli v srcu, pomeni biti res svetovna faca.

Ko je fant dopolnil tista leta, da je zvečer začel samostojno hoditi ven, s prijatelji, družbo, ki je ne poznaš, se voziti ponoči naokrog, početi vse, kar pač mladi v teh letih počno; je bil prvi močan pljusk, ki je nakazoval, da je za lepilo prišel čas odpustitve.

Mama, sem se morala odločiti, da ga prvič v življenju spustim od sebe.

Takrat mi je uspelo.

Saj sem vedela, da bo še naprej prihajal domov, da ve kje me najde in kje sem vedno zanj, če me potrebuje. Da ga bom zjutraj našla v postelji, da baza ostaja trdna in zacementirana.

Seveda so bili znotraj te baze pogosto pretresi, vetrovi in nevihte..a vreme se je vedno uravnovesilo in umirilo.

Potem, čez leta, ko se fant zaljubi, ko si želi ustvariti svojo bazo in ko tudi jaz želim zaživeti svoje življenje; se baza zamaje, se zgodi potres, ki poruši staro in pusti prostor novemu.

Najinega skupnega doma ni več, ne obstaja več v obliki kot je funkcioniral dolga leta.

Ni več kuhinje, v kateri sem mu pekla slastno dišeče pizze, kuhala njegove priljubljene jedi, imela v predalu vedno vsaj en priboljšek zanj..

Ni več njegove sobe, kamor se je včasih zaprl in skril pred mano.

Ni reda in navad, ki sva jih vzdrževala in so nama dajala nek občutek varnosti in pripadnosti.

Izven najinega doma nisva imela skoraj nikogar, ki bi skrbel za naju, ki bi ga skrbelo za naju (z izjemo moje mame, ki je kmalu umrla in stare mame, ki je tudi pokojna že kar nekaj časa).

Ustvarila sem/sva svoj svet v katerem je dišalo po domači, sveže pripravljeni hrani...po perilu, ki se je vedno sušilo na zraku in vonjalo po svežini...po knjigah in zgodbah, ki sem mu jih brala pred spanjem..po praznovanjih..po obredih in ritualih..po božični večerji in pustnih krofih...po mojem znamenitem šarklju..in po zlatih kroglicah, katere je oboževal v juhi.

Najljubša zakuha mojega sina na juhi so bile zlate kroglice in pazila sem, da so vedno bile na zalogi.

Mnogokrat mi je bilo zelo težko, neverjetno težko in neštetokrat sem si želela, da čimprej odraste, se osamosvoji, odide od doma, se postavi na svoje noge in zaživi.

To se je tudi zgodilo. Kakopak.

Sedaj pogrešam najine skupne trenutke, najin svet, najine oz. njegove finte in tisto povezanost, intimnost nekega doma, bližino človeka, ki ti je najbližji na svetu in vse tiste nepomembne male reči - kot so zlate kroglice v predalu ali zaloga kvasa, da se pizza lahko kadarkoli speče in prisotnost njegovih čevljev zvečer, ki je pomenila, da je doma, da sva doma. Da sva še vedno skupaj, da še vedno imava drug drugega. Da še vedno imava skupni dom.

Sedaj, ko živim s Petrom, jasno vidim koliko lažje bi mi bilo, če bi to bilo mogoče že prej.

Koliko truda, energije, časa in moči sem morala vložiti, da so stvari "laufale", da sem svojemu otroku nudila vsaj približen dom, kot bi ga imel, če bi njegov oče še živel in bi bili družina.

Ko je bil star kakih 5 let mi je nekega dne med vožnjo rekel: "Mami, ti nikoli ne boš mogla "bit" oči, lahko ga pa samo malo zaigraš."

Ja, odigrala sem svojo vloge mame in očija in neizmerno sem hvaležna zanjo.