Prideš na ta planet, s tem telesom, ki ti ga posodi mama zemlja, v to življenje, v ta čas...
Nebogljen, nezaščiten, popolnoma prepuščen svojim staršem ali vzgojiteljem.
In starši te kmalu naučijo, da je ta svet nevaren, da obstajajo hudobni ljudje, ki ti lahko škodujejo, te prizadenejo, te ranijo ali poškodujejo. In da se jih moraš čuvat, se jim izogibat, ne zaupat tujcem, neznancem.
Te misli, stavke ti ponavljajo nenehno skozi celo otroštvo in ti začneš verjeti, da je svet nevaren, krut; da so ljudje zli, da so na svetu zato, da te poškodujejo, te okradejo, posilijo ali ubijejo..
Druga stvar, ki jo naredijo starši - tokrat nehote, pa je zapustitev takrat, ko jih želiš imeti ob sebi, ko se počutiš čisto samega, osamljenega, ko jih potrebuješ, ko je svet videti grozljivo velik in tuj in strašljiv...in iz različnih razlogov mali otrok takrat ne dobi čustvene, fizične opore in ostane sam in jokajoč v svojem strahu...in tako začne verjeti, da svet resnično tako funkcionira- kot velik osamljen kraj, kjer ostaneš prizadet, sam in jokajoč prav takrat, ko najbolj potrebuješ nekoga, da te objame, potolaži in ti zagotovi, da bo vse dobro.
Torej 2x te zafrknejo.
Prvič zavestno in drugič nezavedno. In to prav tisti, od katerih pričakuješ največ.
Seveda vse to prineseš s seboj v odraslo dobo.
Vam je poznan stavek:
Nikomur ne zaupaj, samo sebi.
Nihče ti noče nič dobrega, vsi bi ti samo škodovali in te izkoristili, kjer je mogoče.
Ali pa:
Tako sam/a se počutim.
Nikogar ni, ki bi me razumel, mi stal ob strani, ki bi mu/ji bilo mar zame..
In če imamo smolo, vse naše življenje preživimo v takih prepričanih, vzorcih in programih, ki nas še bolj oddaljujejo drug od drugega in še bolj potrjujejo dejstva, dogodke, ki se nam dogajajo.
In tu pridejo na vrsto zaščitniki.
Ljudje, ki nam ponudijo zaščito pred negativnimi ljudmi, negativnimi dogodki..
In ker je strah dovolj velik, izkušnje potrjeno dokazane in želja po biti pozitiven, ali se družiti samo s pozitivnimi ljudmi preveč močna - se vsakršna zaščita zelo dobro prodaja v veri, da nam bo pomagala.
Ampak kako se zaščititi pred življenjem?
In zakaj se zaščititi pred njim?
Je to sploh mogoče?
Zakaj pa smo tu, če svojega življenja ne želimo živet in izkusit polno, vsega, z vsem kar nam prinaša in kar nam odnaša?!
Mar drug človek ni le moj drugi jaz, moja slika in odsev?
Moj učitelj in izkušnja, pa naj bo še tako boleča in trpeča, je le košček v mozaiku mojega zorenja in napredka..Najhujše bolečine, največje trpljenje človeku nudijo iztočnico za največji duhovni napredek..
Lahko pa se seveda vedno odloči tudi drugače- da ostane pri zagrenjenosti, občutku žrtve in nemoči.
Izbira je vedno izbira vsakega od nas individualno.
Torej, ko mi nekdo ponudi zaščito, mu hvaležno rečem: Ne, hvala. Ne potrebujem.
Kajti nič, kar se mi na tem svetu lahko zgodi, me v samem bistvu ne more prizadeti, niti uničiti ali ubiti.
Zato sem popolnoma varna vsak trenutek te moje čudovite poti, ki se ji reče Življenje, ki sem Jaz.
Zakaj pa bi se želela zaščititi pred samo seboj?
Ima to sploh smisel?
Človekova največja zaščita je njegovo iskreno, odprto srce polno sočutja do sebe in do vseh drugih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar