30-ta obletnica valete

Včeraj sem prišla domov zjutraj ob šestih.

Meglice so se dvigale nad travniki in gozdovi in jutro je prebujalo življenje okrog nas.

Ko sem odhajala s celonočnega srečanja in druženja, ki se je pričelo prejšnji večer ob osmih; mi je bilo srce tožno in malce žalostno.

Nekaterih sošolcev nisem videla 30 let, večine 10 let, nekaterih pa še nikoli od takrat, ker jih tudi tokrat ni bilo.

Srečanje je bilo nabito s čustvi in starimi spomini, ki so privreli na dan..

Nekako smo vsi za ta večer spet postali razposajeni in brezskrbni kot tedaj, ko smo bili otroci..

In tudi sebe sem spet dojemala kot mlado osebo pred katero je čudovito življenje in katera ni doživela vsega tega kar pač sem.

Vse te ljudi sem zapustila in se preselila v Lj. in praktično nisem vedela kaj se s kom dogaja in v kaj ali koga smo se spremenili?!

Toda v bistvu je vseeno kaj se nam je zgodilo, otrok v nas je ostal otrok..

Kot da bi za eno noč izstopila iz sveta in življenja, ki ga živim in se povrnila v neko navidezno preteklost, v kateri je bilo mogoče še čisto vse in pričakovanja in želje še niso bili okuženi z razočaranji in bolečinami..

In spet sem se naučila nekaj o sebi, ko sem opazila, da na sošolca, ki mi je pral živčke že takrat, še vedno reagiram podobno kot sem - no takrat sva se malce "zravsala":) sedaj pa sem ga morala malo okregat, ker je pač še vedno bil tak! Oprosti Andrej :)

Ampak tudi jaz sem očitno ostala taka, ker se moje sprejemanje nesprejemljivega še vedno uri in utrjuje!

Drug sošolec mi je pokazal, da še vedno ne živim povsem polno in celovito svojega življenja, čeprav se nisva videla ves ta čas! Hvala Tadi!

Vse premalokrat si dovolimo biti sproščeni, neobremenjeni in odprti za vse - kot so otroci, zato sem se namenila te trenutke oživljati pogosteje!

Preresno se jemljem - o! :-)

Življenje je oder, je "pogruntal" že Shakespeare!!