vsake toliko časa (pa ne tako redko) imamo tudi v ljubljani prečudovite sončne zahode in nocoj je že bil eden takih...tam nekje nad toškim čelom, kjer zahaja sonce; se je odprl nekakšen portal oranžno rumene zlate svetlobe... izgledalo je čudovito in mogočno. ko sem to opazila, sem se kar ustavila in občudovala in obžalovala, ker nimam pravega fotoaparata, ampak tudi mobi je dal približno sliko.
in zavedala sem se lepote življenja in planeta na katerem živim!!
in spomnila sem se vseh tistih ljudi, ki jih ni več z menoj in ki sem jih imela rada...
in spomnila sem se tistih, ki so še živi in jih ni z menoj, pa jih imam tudi rada...
in spomnila sem se vseh, ki stokajo kako je življenje težko in naporno, obenem pa so zdravi, inteligentni in sposobni...
spoznala sem nepokretne ljudi, ki so življenje živeli v posteljah...
ljudi s posebnimi potrebami vseh vrst, ki se niso pustili malodušju in pogumno živijo v okviru in čez okvire svojih zmožnosti...
otroke, ki so bili invalidi od rojstva; njihove bolečine,upanja in iskrice v očeh...
neozdravljivo bolne, ki se niso pustili motiti v uživanju tega življenja do konca...
starčke, ki so umirali sami v posteljah doma...
starčke, ki so samevali obkroženi z ljudmi -v domovih za upokojence ali pri svojih bližnjih...
kot nekak flesh so šli vsi ti obrazi skozi mojo glavo in spoznala sem kako veliko bogastvo je vsak od njih pustil v mojem življenju...
odtis stopinje v mojem srcu...
življenje je zares prekrasno in zares rada ga živim!
...
OdgovoriIzbriši