tvoj prav : moj prav

ego je vrag.
imeti prav, za vsako ceno, je velik problem..

pri ljudeh, ki prihajajo k meni na masažo, ponavadi zelo hitro ugotovim kje leži "problem", težava, oz. kje se je zaustavilo, ob kaj se je človek zataknil in kje sam sebi ne dovoli stopiti korak naprej..
kajti ponavadi je to tako: človek največkrat blokira in ovira ravno samega sebe in potem za svoj neuspeh, težavo ali bolezen krivi vse druge okoli sebe; le sebe ne zmore videti kot potencialni vzrok svojega ne-napredka ali bolezni.
starši so me naredili tako/ega.. družba me je zaznamovala.. učitelji so bili krivi.. sorodniki.. splošno stanje v družbi etc...

in kaj si ti sam/a naredil zato, da se stvari izboljšajo, spremenijo?
ja, kaj bom jaz? kako pa lahko jaz kaj spremenim? ste hecni, tadeja.

odločil/a se je za predajo.
ničesar ni mogoče spremeniti, nimam nobenih vzvodov, sem majhen/a, nepomemben/a..
samo poglejte to situacijo, to sprijenost politike, to brezposelnost, to revščino...

odločil/a se je za revščino (tudi mentalno), za občutek nemoči in občutek žrtve.
za strah.

jaz povem, da ima drugo možnost. da dokler je živ, lahko spreminja stvari, se odloča drugače, da so vzroki za težave v njem samem in da svet ni zlovešča vešča, ki komaj čaka, da mu začne opletati okoli glave in ga onemogočati.

zelo pogosto ljudje nočejo slišati tega, vrtijo mi stare zgodbe, katerim so začeli verjeti še sami in vztrajno iščejo rešitev izven sebe, čudežno zdravilo in čarobno formulo za rešitev vseh težav.

kaj takega ne obstaja, dragi moji.

in se zalotim kako jim "vsiljujem" svoj pogled na stvari, tisti svoj prav, ki ga vidim skozi svojo zgodbo, svojo izkušnjo; pri tem pa hitro začutim njihov odpor in obrambo.

seveda, ker jim poskušam prinesti rešitev (svojo videnje) na pladnju.
in tudi kadar je človek že dovolj zrel, da sliši še drugačen vidik zgodbe, mu ga tudi takrat ne smem servirati direktno, ampak pomagati, da sam pride do njega.

ne smem pomagati, dokler me človek sam ne zaprosi za pomoč.

včasih mi je zaradi tega hudo, ker bi bilo potrebno tako malo, da se stvari premaknejo, pa ne morem nič izsiliti..
kajti vsak od nas napreduje na svoji poti s hitrostjo, ki je primerna ravno za njega.

ni pomembno kako jaz vidim drugega, temveč kako drugi vidi samega sebe!

v navdušenju, ki me včasih preplavlja, se zato raje zaustavim in pustim človeku, da ima svoj prav.
in si dovolim ne forsirati svojega.
nobena izkušnja in nobeno učenje na naši poti življenja ni zaman in ni izgubljeno.

učim se tudi sama. kar naprej.
kako prelepo je to življenje!:)