sončen četrtek

Včeraj je bila polna luna. Večkrat se ob luninih menah postim. Tudi včeraj sem se. Ni bilo težko. Lačna sploh nisem bila, le proti večeru bi iz navade nekaj mlela v ustih; ko me je ta kratka želja minila, sem z lahkoto preživela večer.
Zjutraj in dopoldne nisem imela želje po hrani pa sem podaljšala postenje še na ves današnji dan.
Zelo zanimive reči se začnejo dogajati v človeku, kadar telesu za kak dan ali več odvzame hrano.
Masirala sem včeraj in danes, brez večjih naporov, le tekočine sem popila kak liter več kot po navadi.
Hrana je opoj, tolažba in pokrivanje bolečine ter žalosti!
Seveda je potrebna za življenje, ampak v takih količinah kot jo konzumiramo sedaj?
Slišala oz. prebrala sem, da so Eseni menda jedli samo 1x tedensko; je kaj takega sploh mogoče v današnjem času?
Nekako lahka postanem, kadar ne jem in veliko bolj zavestna in prisotna, zavedajoča se.
Kot da bi slekla težko zimsko obleko in bi moje telo zadihalo v lahni pomladni oblekici:)
Telo se mi zahvaljuje, kar čutim to.
Sicer nisem kak hud požeruh, vem pa, da mi hrana še vedno predstavlja kratek beg stran od sebe in da v njej pravzaprav iščem topel materin dotik, njene ljubeče roke in varen objem!
Trapasto se to sliši!
Enkrat, ko sem v svojem večernem pohodu na hladilnik obstala pred njegovimi odprtimi vrati,
sem se zavestno ustavila in se vprašala: Kaj jaz pravzaprav pogrešam v svojem življenju? Kaj mi predstavlja hrana? Kaj mi nadomešča?
Hladilnik sem seveda morala najprej zapreti, se usesti in biti iskrena do sebe.
In presenetila sem samo sebe, ko sem v tišini prišla do spoznanja, da je to kar mi manjka pravzaprav mamina brezpogojna ljubezen.
Seveda sem se zjokala, kajti rada sem imela svojo mamo in tudi ona mene, vendar mi včasih (ali pa pogosto) ni mogla dati vsega kar sem potrebovala (pa ne v materialnem smislu).
Potem je bilo lažje s hrano.
Še vedno me želja obrne, posebej ob krofih, novem letu, veliki noči...vse to so prazniki, ki so povezani z mamino kuhinjo, z vonjavami po okusnih jedeh in občutku, da je prav vse na tem svetu v redu in dobro.
Vsi vemo, da hrana nosi s seboj energijo in informacijski zapis o tem kako, kje, s čim je bila pridelana ali vzrejena, kako požeta, porezana ali ubita..kako pripravljena!
Zato je izrednega pomena kaj, koliko in na kak način jemo!

Včasih, ko pridem na morje, tisto pravo, južno, kjer se spajajo vonji morja,borovcev, rožmarina, sivke.. globoko vdihnem in si rečem: Uh kako dober zrak, da bi ga človek lahko kar jedel!!